21.december 2005

IN MEMORIAM IVOTU PRIVORI

Prelep prvi zimski dan, ki se je storil,še zdaleč ne more ublažiti bolečine, ki preveva naše duše.

Bežen pogled na okoliške hribe bolečino le še poglobi, mraz, ki v tej zgodnji zimi že

močno pritiska, spreletava naša telesa, hladni, ozirajoči se pogledi, kot da ne najdejo opore, cilja

Težko dojemamo dejstvo, da se poslednjič poslavljamo od prijatelja, ljubitelja gora, ljubitelja

glasbe.

Pravzaprav se je v navidez krhkem telesu združilo vse lepo,kar lahko nudi življenje.

Toda žal v tej krhkosti je našla svoj prostor tudi zahrbtna in huda bolezen.

Vsaka beseda o premagovanju, o poteku bolezni , je danes zgolj boleč spomin, le slutimo lahko, kako je trpel,

ko je prenašal to razjedajočo pošast. V njegovih očeh je bila vidna bolečina, bila je vidna tudi ljubezen do gora,

glasbe. V njegovem božajočem pogledu je bilo polno prijateljstva. V njegovih dejanjih pa neomajno voljo,

izredno natančnost in vztrajnost. Na premnogih planinskih poteh bo ostala zgolj njegova sled. V planinskih kočah

pa njegov podpis, kot neizbrisen spomin na neko ljubezen.

Ivo Privora, odnosno Pživora, kajti njegovi starši izvirajo iz Češke, se je rodil 1.marca 1951 v Zagrebu. Osnovno

šolo je obiskoval v Pantovčaku. Vzporedno z osnovno šolo je obiskoval tudi nižjo glasbeno šolo Blagoje Bersa

v Zagrebu. Zelo priznano gimnazijo Bogdana Ogrizovića v Zagrebu je dokončal z odliko,vzporedno z njo je

zaključil tudi srednjo glasbeno šolo. Končal je študij in diplomiral na fakulteti za strojništvo in brodogradnjo

v Zagrebu, kjer se je po diplomi zaposlil kot asistent.

Toda Ivekova duša je bila drugje. Oziral se je v gore, oziral se je proti zahodu. V časopisu je našel razpis za

prosto delovno mesto in odločil se je oditi bližje v gene zapisani ljubezni - h goram.

V Savinjski dolini je našel svoj drugi dom, druge prijatelje. Vključil se je v planinsko društvo Žalec, nato pa je

bil več kot deset let član planinskega društva Zabukovica, od tega večji del tudi vodja izletniškega odseka in

član upravnega odbora planinskega društva, svojo drugo muzo, muzo glasbe pa je našel pri godalnem orkestru

Akord v Celju, katerega član je bil dolga leta. Mnogim na tem pokopališču je v slovo zapela tudi njegova violina.

Ne zavedamo se še prav izgube, vrzel, ki je nastala z njegovim odhodom, še nima pravih dimenzij. Pa vendarle

njegovo delo, njegova predanost, njegov odnos do soljudi, do prijateljev nas globoko zavezuje, da njegovo

delo, ki je zastalo sredi največjega ustvarjanja,skušamo nadaljevati.

Če smem v imenu vseh, ki smo Te poznali, ki smo s Teboj delali, snovali, poustvarjali, obljubiti, potem to moram!

Ivek, predragocene so izkušnje, ki smo jih spoznali s Teboj, preveč bi bilo izgubljenega ,če Tvojega dela ne bi

nadaljevali,naša življenja bi bila prazna, če jih ne bi bogatili s Tvojimi nauki. Zatorej obljubljam v svojem in v imenu

vseh- skušali bomo vsaj posnemati Tvoja dela in tako bolečino, ki reže naša srca, poskusili omiliti.

Bolečina otopi, mine. Ostane pa spomin, ostane spoznanje, da smo srečni, ker smo Te imeli,ker smo smeli biti

Tvoji prijatelji. Odpočij svoje izmučeno, izpito telo.Veter, ki bo zavel čez Kamnik, naj raznese ostanke po Tebi

sveti zemlji. Poslednji trenutek bodo s Teboj Tvoji prijatelji,Tvoji najdražji. Iz Tvojega pepela bo vzklila nova

ljubezen, večno porajajoče se življenje in vračanje v Novo.

Tvoji sestri Vesni,svaku in nečakoma ter vsem, ki jih je Tvoja smrt prizadela, izrekam v imenu planincev,

krajanov mestne skupnosti Žalec in v svojem iskreno sožalje.

Zbogom Ivek