OPIS POTOVANJA PLANINCEV PD PT CELJE PO BOLGARIJI

(od 22.06.2006 do 02.07.2006)

Organizator potovanja:

Occasio d.o.o. Sonček – TUI potovalni center, Glavni trg 17, 3000 Maribor.

Vodnik: Renato Ribič; BUS prevoznik: Miha Breznik

Splošno

Bolgarski čas je eno uro pred našim (vsi v opisu navedeni časi so navedeni po »slovenskem« času).

Prvi vtis o Bolgariji, ko smo prestopili mejo, ni bil spodbuden. Občutek, da si prišel v deželo, kjer ljudje niso motivirani za urejenost okolja, v katerem živijo, nas je dolgo spremljal in opominjal, saj so ceste »samajama«, trava ob žalostnih, že razmajanih domovih, nepokošena, nobenih rož na oknih, polja neobdelana, prerasla s plevelom; a za vso to žalostno podobo slutiš lepoto, ki pa jo pokrajini lahko dajo zgolj ljudje. Tudi teh na prihodu v državo nismo videli veliko.

Ker popotnika med prvimi informacijami zanima menjalni kurs, kar postrežem s podatkom. Menjava € v leve je bila od 1:1,8 do 1:1,94 oz. 1 bolgarski lev je 125 SIT.

Še to: imena krajev so pisana po »Magic Map«, Narodna biblioteka Srbije, Beograd (ni datuma izdaje, ni pa stara karta).

Prvi dan, četrtek 22. 6. 2006, in drugi dan petek, 23. 6. 2006

Ob 22:00 zbor in odhod skupine izpred Telekoma v Celju, seznanitev z vodjem potovanja gospodom Renatom Ribičem. Pot nas je v noči vodila na mejni prehod Dobovec, v Zagrebu na postajališču Plitvice (ura 00:00) je sedel za krmilo avtobusa gospod Miha Breznik, pot smo nadaljevali proti mejnemu prehodu Lipovec in nadaljevali proti Beogradu, vožnjo skozi Beograd smo prespali. Na začetku poti proti Šumadiji smo popili prvo kavo in pretegnili otrdele okončine. Pri Paračinu smo zapustili avtocesto ter pot nadaljevali proti Zaječaru (ob 10:07), kjer smo si ogledali dobro založeno tržnico. Mejo proti Bolgariji smo prestopili na mejnem prehodu Vraška Ćuka (ob 12:32). Po vstopu v Bolgarijo smo kmalu občutili njihove slabe ceste, za katere bi Martin Krpan gotovo povedal, da imamo mi boljše do vsakega zelnika. Ker smo zašli za kakih 40 km, je Miha odredil počitek sredi polja. Srečno smo prispeli v mesto Montana (ob 16:29) in do hotela Žitomir, kjer smo se namestili, ogledali mesto (ob 19:27), menjali evre v leve (1:1,8), dobro večerjali ob kapljici rujnega mabpyda (ob 20:20). Mesto je lepo, krasijo ga številni vodometi.

Tretji dan, sobota, 24. 6. 2006

Po zajtrku vožnja (odhod 08:57) po podobni cesti kot prejšnji dan do mesta Pleven, kjer smo si ogledali izjemen spomenik Panorama (ob 12:15). Posvečen je osvoboditeljem Bolgarije izpod petstoletnega turškega jarma leta 1877. Ogledali smo si še zgodovinski muzej (ob 13:49), ki je zelo lepo vzdrževan in sistematično urejen. V narodnem parku Rusenski Lom smo si ogledali v skalo izdolbeno kapelico, ki je pod zaščito UNESCA (ob 17:23) in od daleč tudi v skalo izkopane luknje, kjer so nekoč, v nekaterih pa še danes prebivajo menihi. Nadaljevali smo vožnjo do mesta Ruse, se namestili v hotelu Riga (ob 19:23), večerjali v gostišču »Bolgar«, si ogledali mesto, na televiziji nogometno tekmo (bil je čas svetovnega prvenstva v tej pomembni športni panogi), nakar so natakarji, ki so komaj čakali konec tekme, pobrali z vrta vse, kar je bilo možno odnesti (stole, mize, rože, prenosni televizor).

Četrti dan, nedelja 25. 6. 2006

Po zajtrku smo se odpeljali do mesta Šumen (tukaj so ceste že boljše), ki smo si ga ogledali v največji vročini (ob 12:08). Občudovali smo nekdanji rimski gornji grad v narodnem parku (v nadaljevanju: NP) Šumenski plato, nato še mošejo šerifa Ali Paše iz leta 1744, kjer smo se pogovorili z najmlajšim hođo na Balkanu. Pot smo nadaljevali po avtocesti proti Varni in našem hotelu Dana Palace (za dve nočitvi) v znamenitem predelu črnomorske plaže Zlatni Pjasci. Ko smo se namestili, smo s okopali v morju ali bazenu, sledila sta večerja in ogled mesta Varna, ki je zanimivo in živahno mesto, toda do morja ni prehoda, saj so tik ob obali pozidali restavracije in hotele, kar je za turista, ki želi doživeti obalo, zelo nerodno (ob 20:33).

Peti dan, ponedeljek 26. 6. 2006

Dopoldne prosto, kopanje v Črnem morju (ob 09:08), pisanje razglednic. Popoldne odhod na ogled NP »Zlatni Pjasci« (ob 13:13), v zavetju gozda je bilo prijetno hladno. Prevoz do obale Zlatni Pjasci - do lepega gostišča Pomoč z dobro in okusno hrano. Res lepo. Ogledali smo si Botanični vrt Balchik in letno rezidenco bolgarske princese Marije (zgrajena leta 1920), (ob 16:21), zgradba ima krščanski zvonik in minaret - v znak vladanja ljudem različnih veroizpovedi.

Vrnitev v hotel, tuširanje, transfer na nacionalno večerjo s programom v »Fiesta Bulgaria«, (ob 21:54) za plačilo vstopnine po sistemu »vse vključeno«, toda mi smo prej večerjali. Na prireditvi so prikazali folkloro, kabare in hojo po žerjavici, lep in zanimiv večer in nepozabno doživetje.

S hrano so nas ubijali, pri polnem želodcu naj bi pojedli še pol pečenega piščanca s prilogo; Renato bi rekel:» Pa kaj si nor!«

Potem smo iskali še prodajalno keramičnih izdelkov, se dvakrat peljali mimo, pa je nismo našli. Skoraj neverjetno! Še posebno zato, ker je bilo na avtobusu tudi nekaj žensk, pa da te ne vidijo trgovine!

Šesti dan, torek 27. 6. 2006

Po zajtrku odhod v smeri Burgasa, vmes smo malo iskali NP Pobiti kamani, našli smo ga (ob 10:08), pogled in sprehod po njem sta nam dobro dela - kljub vročini. Ko se je tam v davnini umaknilo morje, so ostale kamnite oblike izrednih velikosti in različnih oblik. Z objemom teh prijaznih kamnitih gmot smo si nabrali energije za dolgo časa. Največ Vanja, ki je na mnoge splezal urno kot veverica. (Vodnik, ki nas je sprejel, je poznal Maribor in ima doma štedilnik Gorenje s keramično ploščo).

Pot smo nadaljevali proti mestu Sliven, kjer smo se s sedežnico odpeljali na 1000 m. n. v. (ob 16:19). Na pohod, ki je bil planiran, nismo šli, saj smo malo zamujali (skupinska slika ob 16:41). Od zunaj smo si ogledali rojstno hišo Hadzhi Dimitra, največjega borca za samostojnost Bolgarije izpod turške oblasti. Potem pa smo se odpeljali proti mestu Stara Zagora, do hotela Železnik in nadaljevali po utečenem redu: namestitev, večerja in odhod na promenado (korzo), ogled nogometne tekme, pivo in spanje.

Sedmi dan, sreda 28. 6. 2006

Malo izven programa. Vožnja do mesta Kazanlăk, ogled muzeja rožnega olja (ob 09:35), predavanje o pridelavi rožnega olja, nakup olja v Inštitutu za proizvodnjo tega pomembnega izvoznega proizvoda Bolgarije. Ogledali smo si Tračansko grobnico (ob 10:37). Kako zanimivo, za malo denarja si lahko ogledaš kopijo, če pa imaš dovolj časa in denarja, si lahko ogledaš originalno grobnico! Odkrili so jo po naključju leta 1944, ko so kopali vojaške jarke. Sledila je vožnja v naselje Kričim, kjer smo si ogledali vinske kleti TODOROFF in pokušali (ob 13:51) merlot, mavrud in cabernet sauvignon. Tako smo si nabrali dovolj moči za iskanje primerne lokacije za piknik. Vzrok zanj pa je bila »budjola«, ki jo je s sabo prinesla družina Cokan, ki nas že po tradiciji prijazno preseneča s svojo

kulinariko. Še vreča paprike, imeniten prostor in dobro pivo, pa smo šli novim dogodivščinam naproti.

Vožnja skozi nevihto s točo do mesta Plovdiv (hotel Kendros). Namestitev, ogled mesta po nevihti (ob 18:59), korzo, mošeja in antično gledališče Djumal. Mesto je lepo in zanimivo. Po vrnitvi v hotel smo pred večerjo izročili darilo Anki, ki je imela ta dan rojstni dan. Posebno oblikovana bolgarska motika jo je razveselila, gotovo bo zato, ker jo krasijo naši podpisi, še toliko boljši pripomoček za njeno vrtnarjenje (ob 20:17).

Osmi dan, četrtek, 29. 6. 2006

Po zajtrku smo se napotili proti našemu naslednjemu cilju. Vozimo se v smeri Sofije, delno po avtocesti, delno po stranski cesti do mesta Kostenec, ob vznožju Rodopov, skozi največje zimsko športno središče Borovec, kjer želijo Bolgari v bližnji bodočnosti organizirati Zimske olimpijske igre. Navdušilo nas je mesto Blagojevgrad, kjer smo se v prijaznem hotelu Bor naselili za dve noči. Po osvežitvi smo si ogledali (ob 13:49) stari, lepo obnovljeni del mesta, lokalni voditeljici sta nam pokazali dobro restavracijo z dobro hrano. Ko smo se okrepčali, smo si v prijetnem hladu in ob izjemni razlagi kustosa ogledali lepo urejen muzej (ob 15:53). Nato smo se podali še v novejši del mesta, obhodili korzo, odžejala nas je hladna kamenitza ali zagorka, malo smo nakupovali in se vrnili v hotel. Pripravili so nam lep večer s pokušnjo vin (ob 19:13), nastopom nacionalne folklore (ob 19:33), s petjem domače pevke (ob 19:38) in nacionalno glasbeno spremljavo ob večerji. Pa še lepo darilo smo prejeli – značilen bolgarski keramični lonček.

Deveti dan, petek , 30. 6. 2006

Dan je bil posvečen planinskim aktivnostim (ob vodenju lokalnega planinskega vodnika Juliya). Odpeljali smo se mimo mest Dupnica in Sapareva banja (visoka temperatura vode) visoko v NP Rila do Pionirskega doma. Od tod dalje pa peš do Planinskega doma »Rilska jezera« (ob 11:15) na 2150 m. n. v.. Odšli smo še do »Hiše 7 rilskih jezer« (ob 12:18) na 2306 m. n. v.. Po vrnitvi v hotel Bor v Blagojevgradu sta sledila večerja in zaslužen počitek.

Deseti dan, sobota, 1. 7. 2006

Po zajtrku smo se odpeljali do prelepega Rilskega samostana »Rila Monastery«, ki je bil ustanovljen v 10. st. (ob 09:27 ) in je del zaščitene svetovne dediščine UNESCA. Objekt je zelo lepo ohranjen, imeli smo srečo, da so ta dan odprli in postavili na ogled »krsto« s posmrtnimi ostanki ustanovitelja samostana Sv. Ivana Rilskega, kar store samo enkrat letno ob prisotnosti patriarha bolgarske cerkve. Krsta sama po sebi ni bila dogodek, pač pa peto bogoslužje ob tem dogodku! Podali smo se še na območje »Rila – manastirska gora«, kjer smo si ogledali prebivališče v votlini Sv. Ivana Rilskega in njegov prvotni grob v cerkvici (ob 11:20).

Nadaljevali smo do glavnega mesta Bolgarije - Sofije, namestili smo se v hotelu Serdika (ob 14:59) v središču mesta, si ogledali mesto, šli mimo boljšjega sejma, si v lepih cerkvah napasli oči na lepih nevestah, (ob 15:30), ogledali smo si posebej še vladno četrt (ob 15:50) in se nato sami sprehodili po razkošnem mestu. Večerjali smo v mestu in ob večerji buljili v nogometno tekmo.

Enajsti dan, nedelja, 2. 7. 2006

Potovali smo proti mejnemu prehodu pri Dimitrovgradu, kolone tovornjakov na obeh straneh meje, počasen prehod meje (na bolgarski strani smo čakali 2 uri in za vstop v Srbijo še eno). Proti Nišu smo potovali zelo počasi, kolone in nazadnje še obvoz! (odhod iz Sofije ob 08:00 uri, prihod v Niš ob 15:00 uri, prevozili pa smo le 180 km). Oddahnili smo si šele, ko smo prispeli na avtocesto proti Beogradu - v gostišču Stari hrast, kjer smo se dobro podložili in odžejali ter nadaljevali vožnjo skozi Beograd in dalje proti Zagrebu.

Na mejnem prehodu Srbije - Hrvaške so nas dobesedno napadli komarji. V Zagrebu, pri Motelu Plitvice, se je ob 00:00 od nas poslovil neutrudni šofer Miha Breznik, ki nas je zaupal drugemu vozniku, ki nas je ravno tako varno pripeljal v Celje (dne 3. 7. 2006 ob 2.uri).

Bilo je lepo, zanimivo in nepozabno!

Zapisal Stane Podjavoršek, vsebinska korekcija Izidor Sodja, lektoriranje Anka Krčmar.