KOSTEL – GRAJSKA POT
PD ZZV CELJE – SEKCIJA MARIBOR
dne 14.3.2010
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili iz Maribora in v sončnem lepem
jutru prispeli na Kostelsko, kjer nas je pričakal domačin – planinec Toni
Odpravili smo se na krožno Grajsko pot iz vasi Žaga ob Kolpi
Branko je mislil, da je telefon za njega……
Toni nam je razložil ter pokazal, kje nas bo vodila pot
Ob poti so opozorila za znamenitosti ob poti
Vasice so pretežno zapuščene…
.. nekoč so domačini živeli v miru in sožitju z Hrvati tu ob Kolpi
Pot ni bila zahtevna – velik del kar po asfaltu
Po gozdni asfaltirani cesti skozi opuščene vasi Podstene in Suhor…
Pot je dobro označena
Ob takih luknjah se splača postaviti…
Nekatere hiške ob teh zapuščenih že obnavljajo in se ljudje vračajo vanje ob vikendih
Tipična kočevska arhitektura
Ob hišah so kompleksi starih sadnih dreves
Preko Suhorja proti Kaptolu…
Lepa gozdna asfaltirana cesta – tako samotna, če ne bi bilo nas….
Prispeli na regionalno cesto, kjer se je po vzponu prilegel kratek počitek
Tudi tu so ob poti turistične table…
Tako dooolga kolona …..
Sonce je privabilo trobentice na plan
Prispeli smo v vasico Ajbelj
Naš domači vodnik Toni nas je pogostil z doma posušenimi krhlji, ki jih je potegnil iz nahrbtnika
in rakíjo, ki jo je Renato točil in ponujal, dokler je ni zmanjkalo
Iz takih unikatnih kozarčkov je bilo še bolj dobra pijača…
Med pohodniki smo imeli tudi mlajše, ki so pa pili le vodo (imamo pametno mladino)
Tu ni cerkvice, le zvonova zvonita praznim hišam…
Sigurno ima nekaj sladkega v nahrbtniku…..
Iz Ajbelja smo gazili po snegu….
po zasneženih travnikih….
Tako mehek sneg je, da bi kar tu obležal…
Na snežni poljani se prebudi igrivost……
… dolga kolona – kar za cel bataljon nas je
Kepam se skoraj nihče ni mogel izognit…
Sneg je letel vse prek…
Snežna belina, ki se blešči v soncu
Kolona pa koraka naprej….
Zopet se je treba malo poigrat..
Tarča je Franci…
Kot otroka se zvalita v sneg…
in bela od snega se skopljeta iz njega …
Nagajivosti pa še ni konec…
Tako prispemo še v eno zapuščeno vasico….
BRIGA – »briga me« kaj se tu dogaja, saj ni nikogar več
Zopet lovimo ravnotežje po ozki gazi
Franci ima za vsak slučaj kar kapuco na glavi, če prileti od kod kepa snega….
Spokojna zimska pokrajina
Mi si pa privoščimo še en počitek…
Prispeli smo v Banja Loko – včasih središče više ležečega predela Kostela.
Piti je treba….al je čaj al voda
Prijatelji za vedno!
Naša mladina počiva…
Toni nas vodi čez bele travnike…
Pogled na stene, pod katerimi smo se vzpenjali ter opravili že kar dolgo
krožno pot
Proti vasi Rajšele…
Lepa vasica z značilnimi kočevskimi lesenimi hiškami
Vendar nikjer nikogar – le mi motimo tišino teh zapuščenih vasi
Zanimive stene se odpirajo na drugo stran
Spustimo se v vas Lipovec, Selo…..
Voda je pitna, če ni kaj drugega v nahrbtniku…..
Jadranka pa misli na Mateja in mu nabere lep spomladanski šopek
Gavge so bile primerno kaznovanje za nižje sloje in so bile postavljene na križišču v bližini gradu, približno na istem mestu kot nekdaj.
Kostel se omenja od leta 1333 – danes ga obnavljajo
Ima bogato in burno zgodovino in je po njem dobila ime tudi pokrajina.
Ena od najpogostejših turških vpadnih poti na slovensko ozemlje čez Kolpo je bila prav v Kostelu.
V vseh letih so Turki pomorili ogromno ljudi, oplenili in požgali vse vasi, a utrjenega gradu niso osvojili. To jim je l.1578 uspelo, pa še to s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili ostale Turke v poslopje. Ti so grad oropali, požgali in s seboj odpeljali mnogo jetnikov. Po tem vpadu je bilo od tristo kmetij obljudenih le še sedem, na nenaseljene kmetije pa so se naselili Uskoki.
Znak na energijskem kamnu pod gradom…
Pod gradom je eden izmed litopunkturnih kamnov, ki ponazarja energetske točke ob Kolpi.
Od gradu je le še malo spusta po afaltni cesti ….
in že smo pri avtobusu, kjer nam Renato razdeli toplo malico, ki zeeelooo paše!
Težava pa nastopi, ko je treba ta velik avtobus obrnit….
Fantje se znajdejo, pa če je treba smerokaz prestavit!
potok Potok, ki se zliva v Kolpo
Po okusni topli malici in pecivu ter vsej prehojeni poti …..
.. skoraj vse spi
Le Jadranka se smehlja, ker ima pred sabo šopek teloha in darilce za Mateja
Po prijetnem spanju je nastala veeeelika žeja in v prvi gostilni so nas bili kar veseli….
Že v temi smo prispeli k Mateju na Bizeljsko – na Blažovo gorco …
In Jadranka mu podari šopek rožic, ki ga je za njega med potjo nabrala in vso
pot čuvala
Matejev oče nas je povabil v klet na degustacijo..
Med tem je Renato z pomočniki obračal avtobus na tej gorci…
in je ponovno naredil izpit za ta velik avtobus!
Med tem se je v kleti marsikaj dogajalo….
Buteljke so se praznile….
Po degustaciji nas je čakal zvrhan pladenj pečenega odojka….
Prava POJEDINA
Po vseh dobrotah, s katerimi nas je pogostila Matejeva družina, smo se ponovno odpravili v klet….
ugasnili luči…. in presenetili Mateja!
Vse najboljše za te, vse najboljše za te…. dragi Matej!
»Torta« z svečkami za njegov 40 rojstni dan!
Ko so se prižgale luči….. ja neka čudna je ta torta..
Samo da ne bo zgorela!
Kako pa jo naj razrežem?????
Tole, kar je bilo v torti, je bolj užitno!
Naše čestitke je Mateju prebrala Jadranka…
Toaletni papir bo pač moral porabit – saj mu ne bo problem!
Za spomin pa še dobi …..
.. tako dragoceno je….
Le kaj je v taki mali škatlici???
Pa še težko se odpre…
.. pa je uspelo…..
Hm… verižica za mojih 40 let!
Brane mu je recitiral svojo verzijo Prežihovega Voranca
In izvedeli smo, da je tudi Renato imel pred tednom dni rojstni dan – pa še za njega »tortica« z svečko!!! In vse najboljše, dragi Renato!!
To je pa skupinska slike na Blažovi gorci z enega našega lepega izleta
Hvala ti Matej in Biserka za bogato pogostitev – naslednjič pa ne boš imel »plavega« -boš maral kar z nami na pot!