Monte Duranno,Sentiero alpinistico Osvaldo Zadonella

Lep pozdrav!
Pošiljam slike s prelepe ture.

V petek smo krenili iz Celja v dolino Zemola.S planine Casera Mela smo odšli v kočo Rifugio Maniago.Zjutraj smo se odpravili na Monte Duranno.
Doživeli smo nepozaben dan presežnikov!
V neokrnjeni naravi daleč stran od norcev,ki uničujejo svet(preberi na spletu o katastrofi na jezu Vajont) nam je bilo dovoljeno vstopiti v povsem drug svet,prvobitne,neokrnjene narave.Z vsem spoštovanjem do njene moči smo uživali v lepotah pisanega alpskega cvetja in plezali v družbi gospodarja gora Kozoroga.
Šele danes se zavedam,kaj smo doživeli.Narava nam je dovolila vstopiti v svoj skriti del,visoko v navidez mrtvem kamnitem svetu.Alpsko cvetje je v polnem razcvetu,neštete planike žarijo v soncu,mi pa smo vztrajno plezali proti vrhu.V svetu,kamor redko zaide človek so nas radovedno opazovali kozorogi,mladiči pa so veselo poskakovali po prepadnih policah v skoraj navpični steni.Težko dostopen,nič kaj prostoren vrh nam je ponudil čudovite razglede.Pri povratku so nas med spuščanjem po vrvi radovedno opazovali kozorogi.Na zadnjem abzajlu pa nam je njihov vodja pokazal svoje akrobatske veščine,ko je prečil steno za vrvjo dva metra nad plezalcem ki se je spuščal,skočil še v bližino štanta,da je preveril,če res odhajamo in mirno odšel k svoji čredi.
Danes nam je narava podarila več kot smo pričakovali,za nagrado pa smo lahko stopili še na sam vrh,kar nam ni vedno dovoljeno.
V nedeljo pa smo si privoščili sprostitev na divji Sentiero alpinistico O.Zadonella,ki vodi na sedlo Spalla,preko Spalla del Duranno po ferati,skozi grape in neprehodno ruševje preko Casere Bedin,do Casere Mela,kjer smo v koči zaključili našo pot.
To je bila ena lepših,če ne kar najlepša tura v mojem pohajanju po gorah. HVALA vsem,ki ste bili zraven!

Božo