JURČIČEVA POT
2.3.2013
PD ZZV Celje
20. Jurčičev pohod v počastitev 120-letnice SPD.
Pričetek naše Jurčičeva poti ...
V Višnji gori je živel in umrl pisatelj Janez Cigler, ki je l. 1836 napisal prvo slovensko povest
»Sreča v nesreči«.
Okolico Višnje Gore so že zgodaj poseljevali Iliri in Kelti. V rimski dobi je bilo tu vojaško
naselje Magnisna.
Staro mestno jedro leži na podolgovatem griču 384 mnm pod razvalinami Starega gradu, novejše
naselje pa leži na nadmorski višini 308 mnm.
Grad Turn, danes Stari grad. Leta 1478 je Friderik III. tedanjemu trgu podelil mestne pravice
zaradi strateško pomembne vloge pri obrambi pred turškimi vpadi. Od srednjeveške naselbine
je delno ostalo ohranjeno mestno obzidje in stolp ter razvaline Starega gradu gospodov
Višnjegorskih iz 11. stoletja (520 mnm).
Cesar Friderik III. je Višnjo Goro leta 1444 razglasil za trg. Trg so zaradi vse hujših turških
vpadov morali premakniti na višji grič. Zgradili so obzidje in obrambne stolpe, kar je bil
tudi pogoj za pridobitev mestnih pravic.
Po legendi je bil v bitki pri Sisku ranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči
višnjegorskega grofa - Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. ...
... Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski
grof je poslal po kraljico Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev.
V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišico v premeru okrog 10-15
centimetrov, okrašeno z diamanti.
Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so polžjo hišico hranili v mestni hiši,
kasneje pa se je izgubila.
Za dobrodošlico pohodnikom ... priklenjen višnjanski polž na verigo, ki je simbol Višnje Gore in
najbrž edini spomenik polžu v svetu!
V starem trškem jedru pa stojnice ob cerkvi sv. Ane.
V Višnji gori je Jurčič obiskoval šolo.
Prva polovica Jurčičeve poti je hkrati tudi Gozdna učna pot po sledeh
višnjanskega polža.
Le
zaščitenega vaškega jedra.
Naprej po gozdni poti ...
Zavrtače so gručasta vasica na vrtačastem kraškem svetu, po katerem je dobila tudi svoje ime.
V vasi so tri hiše z gospodarskim poslopjem in le 25 stalnih prebivalcev.
Niso tu samo polži - tudi medvedi so!
Od tod doma Jože Župančič (1894 – 1969), publicist in prevajalec.
Hotel Polževo. Prvotni smučarski dom so leta 1934 zgradili člani Smučarskega kluba Polž. Med vojno
je bil požgan, po vojni pa s pomočjo domačinov na novo zgrajen.
Pri hotelu Polževo je pohodnike čakal čaj ter ostale dobrote ...
Takooo slastne palačinke!!
Ob smučišču navzgor in pogled nazaj ...
Na najvišji točki
poti -
značilna poznogotska zgradba z zvezdnato-rebrasto obokanim prezbiterijem.
Legenda govori, da so cerkev najprej začeli graditi v vasi, vendar kar so sezidali podnevi, je bilo
ponoči prenešeno na lokacijo na vrhu hriba. Zato so potem cerkev gradili in dogradili na vrhu
hriba, kje stoji še danes.
Koristno in učinkovito opozorilo na poti! Res je bilo en del poti kar spolzko!
Brezov gaj!
Mlad smrekov gozdiček!
Zanimiva "markacija" ob poti!
Roje, kjer so tudi stojnice in možen kratek počitek!
Prehod prek potočka ...
Nas je že obsijal sonček !
Cerkev sv. Janeza
Po poti nas vseskozi spremljajo prizorišča pisateljeva prizorišča, njegovih literarnih stvaritev.
Josip Jurčič se je rodil leta 1844 na Muljavi, kot sin samostanskega kočijaža in bajtarja.
Jurčičevo otroštvo so zaznamovale dedove pripovedi, ki jih je leta 1863 zbral v zbirki Spomini na
deda. Že pri sedemnajstih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861).
Čudovite polkne v Oslici ...
Pred Jurčičevo domačijo v Muljavi, kjer se je vršila osrednja
slovestnost.
Stojnice vsenaokrog ...
Jurčičeva rojstna hiša kot etnografski muzej
Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, se je rodil 4. marca
1844 na Muljavi, umrl pa 3. maja 1881 v Ljubljani.
Na Muljavi je pomembna gotska Marijina cerkev, nekoč božjepotnega značaja, ki nastala v 14.
stoletju. Leta 1475 je doživela veliki turški napad, ki je prišel celo v legendo in literaturo
(prim. Jurčičev Jurij Kozjak).
Krka in v njej baročna župnijska cerkev sv. Kozme in Damijana
Vodnjak ob poti
"Domačina", ki nas opazujeta in uživata v zimskem soncu.
Čudovit star portal
Mucek še najbolj uživa!
Pot proti zanimivemu kraškemu pojavu - izviru Krke. Krka je najlepša slovenska kraška reka
s svojim monumentalnim izvirom.
Krka je s
pa pred njo. Po skrivnih podzemnih poteh zbira vodo po prevotljeni, gobi podobni kraški
notranjosti. Kmalu za izvirom dobi še površinski dotok Višnjice.
Vhod v Krško jamo
Jamar, ki preizkuša svoje moči
V jami so se v času Turkov skrivali, danes pa jo oblegajo množice radovednih obiskovalcev.
Človeška ribica - jama je med 20 najbogatejšimi na svetu z vrstami jamskih živali v svetu,
ki v njej prebivajo.
Krška jama je vodoravna jama, iz katere bruha podzemska voda le ob povodnji.
Pri vhodu se nahaja prostorna dvorana, z zasiganimi stenami. Dvorana je široka 30, dolga pa kar
Na koncu dvorane je
To jezero je globoko
tudi do
prostorni,
Krška jama je v nemirnih časih nudila zavetje domačinom, o čemer govori tudi Jurčičeva
povest Jurij Kozjak.
Skupna dolžina do
danes raziskanih podzemnih rovov je
današnji glavni vhod v jamo 1935 široko odprli in s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode.
Krka, ki teče iz izvira v podzemlju. Hiti na plano in si išče pot ...
V jami je bilo premalo svetlobe, saj ni bila polno osvetljena ... le slutiš lahko, po pripovedovanju
jamarja, kako bo ob poplavah voda drla z vseh sten in lukenj ter napolnila dvorano ter privrela
na dan ...
V jami prirejen oder na začetku jame, kjer prirejajo tudi razne prireditve.
Pred jamo
Zelenomodra Krka v kateri se blešči sonce in ogledujejo vrbe, jelše ...
Modra kot nebo nad nami ...
Postanek v prijetnem gostišču in na toplem soncu!
Luštno domače dekle, je z veseljem pokazalo kaj zna!
Ob zvokih harmonike smo se še zavrteli ...
Franjo pa je pridno nalival vinček v kozarce!
Pot do avtobusa - le pol hiše je še ostalo!
Valvazorjev bakrorez - Nad izvirom Poltarice je nekoč stal grad Vrhkrka.
Tik nad izvirom se vzpenja skalni griček nekdaj imenovan Gazdnik. Tu naj bi
stal stolpast grad katerega je obdajalo renesančno obzidje. Upravljali so
ga krški vitezi, vazali goriških škofov. Danes lahko vidimo le še skromne
ostanke okroglega stolpa na vrhu hribčka takoj nad strmim pobočjem
Izvir Poltarice – še ena kraška reka.
