OSANKARICA – 12.1.2013
PD ZZV Celje
Pri Koči na Pesku so nas organizatorji spominskega pohoda pričakali z jutranjo
malico - tako slastni krofi!!
Nato pa po cesti proti Osankarici ...
Le za vzorec snega - vendar cesta dobro posipana, tako da je bilo kar prijetno
hoditi ...
Tudi sonce nas je obsijalo...
8. januarja je bila 70. obletnica poboja Pohorskega bataljona
Po lepi gozdni poti...
Formalno je bil ustanovljen 1. bataljon Pohorskega odreda, kakor se je uradno
imenoval Pohorski bataljon, 11. septembra 1942 na Dobrovljah.
V bataljonu so bile zraven štaba ustanovljene tri čete in ženski vod. Dejstvo je,
da je Pohorski bataljon bil šibkejši kot navadna pehotna četa. Jasno pa je
tudi, zakaj. V smislu propagandne vojne, so tudi partizani svojim enotam
nadeli imena, ki so dajala videz močnejše vojske, kar je povsem razumljivo.
Po lepi zasneženi poti ... koraka naša četica ...
Poveljnik bataljona je bil Rudolf Mede–Groga, ki je imel v štabu še sedem mož,
med katerimi sta bila tako intendant kot zdravnik. Na bataljonskem seznamu
z dne 30.12.1942 je bilo 94 imen, glede na rekonstrukcijo, pa manjkate
dve imeni, kar bi pomenilo, da je celoten bataljon štel 96 borcev. 27 izmed
njih, odločilnega dne ni bilo v bataljonu, temveč so bili na terenu ali na bolniški.
Kmalu po prihodu na Pohorje so enote bataljona pričele izvajati akcije. V noči
iz 8. na 9. oktober 1942 je bataljon požgal koče na zahodnem
Pohorju, da jih ne bi Nemci spremenili v svoje postojanke.
Mitja je pripravil malico za vse - kruh z orehi pa je spekel Rudi!
Nekdaj je bila na tem področju meja med falsko, konjiško
in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo
zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je
ohranilo.
12. oktobra se je bataljonska zaseda že spopadla z nemškimi vermani in policisti
ter jih nagnala v beg. V noči iz 23. na 24. oktober je bil bataljon v Oplotnici.
Napadel je orožniško in vermansko postojanko, nato pa zažgal občinsko poslopje.
To noč so partizani razstrelili in požgali poslopja kamnoloma v Cezlaku ter zaplenili
večjo količino razstreliva.
To so neme priče zgodovine in morije na tem kraju.
Nemci so neprestano spremljali akcije in pohode borcev bataljona. Po partizanskih
akcijah so za bataljonom pošiljali svoje enote, zato je pogosto prihajalo do spopadov.
13. novembra so Nemci izvedli veliko hajko, ki je trajala tri dni in katere se
je udeležilo okrog 3000 vojakov in policistov, vendar bataljona niso našli.
21. decembra je bataljon odšel k Osankarici, na položno planoto pod Velikim
vrhom, Jagerskimi pečmi in Javorskim vrhom, nedaleč od Treh žebljev. Postavili
so si zemljanke in božič so že praznovali v zimovališču.
Taborišče je obsegalo
približno
poročilu 26 zemljank. Te so segale približno
toliko nad zemljo in so bile pokrite z rušo ter maskirane. Okrog tabora so bili
izkopani obrambni strelski zakloni. V taboru so borci imeli vsakodnevne vojaške
vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje, ki so hodile na izvide.
2. januarja 1943 so vohuni sporočili Gestapu v Maribor, kje ima Pohorski bataljon
svoj tabor. Nemci so pričeli pripravljati veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz
za napad.
8. januarja 1943 je okoli 2.000 mož sovražne vojske obkolilo bataljonski tabor pri
Osankarici. Bataljon ni imel podatkov o sovražnikovi moči. Ni vedel, da ga je
napadel tridesetkrat močnejši sovražnik. Junaško je sprejel borbo in padel do
zadnjega moža, žene in otroka.
Edini preživeli Kunaver je v gestapovskem zaporu povedal, preden so ga ustrelili::
»Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so
sledile nove in nove skupine, vse mimo nas, toda vse bliže in bliže…komandant Groga
je dal povelje, da mora vsak partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne
smejo dobiti Nemci v roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe
stegni in prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam končati.«
Po pričevanjih udeležencev boja na nemški strani, je sprva padel osamljen strel,
nato pa se je razvilo tolikšno streljanje »da se posameznih strelov sploh ni čulo,
da je kar vrelo«. Boj se je pričel ob 12. uri in je trajal dve uri in pol, morda
nekoliko manj.
Nasploh so vsa nemška poročila izredno pohvalno govorila o boju borcev Pohorskega
bataljona. Brez izjeme so poudarjala njihovo junaštvo, nepopustljivost in trdovraten
odpor v stilu »borba z banditi je bila izredno trdovratna, tako da je bilo mogoče
naknadno ugotoviti, da na bojišču skorajda ni drevesa, ki ga izstrelki ne bi bili zadeli.
Posebej so Nemci izpostavili smrt Minke Namestnikove-Sonje, ki se je vrgla
med Nemce z ročno bombo v roki in umrla skupaj z njimi. »Bundesfuhrer« Steindl
naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki da »se je boril kot lev«. V poslednjem
boju, so zraven Šarha junaško padli njegovi trije sinovi, 16 letni Lojzek, 14 letni
Pepček in 12 letni Vanček.
Na slovenski strani je v poslednjem boju padlo 69 borcev. Nemci so 65 padlih
Slovencev odpeljali v Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču. Pozneje so
našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici. Po vojni
so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše.
Na nemški strani je bilo v boju pri Osankarici 19 mrtvih in 31 ranjenih. Nemci
so se zavedali pomena zmage pri Osankarici, na katero so bili izjemno ponosni. O
uničenju bataljona so poročali v Berlin državnemu vodji SS in šefu nemške policije
Heinrichu Himmlerju, ta pa je poslal sporočilo o uničenju bataljona vodji nemškega
rajha Adolfu Hitlerju. Nemci so navajali, da je bataljon izvedel 105 napadov, 6
večjih akcij in zažgal 9 objektov.
Pri Domu na Osankarici - 1183 m
Granitna kocka s Pohorja - simbol "boja" današnjega časa...
Junaški boj Pohorskega bataljona do zadnjega naboja in zadnje kaplje krvi, proti
tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku, je postal
legendaren. Legenda o Pohorskem bataljonu živi še danes.
Duh Pohorskega bataljona »manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod
svetlim soncem sužni dnovi«, je preživel in naj med slovenskimi generacijami živi
večno! Slava mu!
Na prizorišču poslednjega boja bataljona se zbere toliko častilcev njegovega
spomina, kolikor je bilo takrat v akciji angažiranih okupatorjev.
Fotografije, dokumenti, skice, opisi ... dokazi naše
zgodovine, katero bi nekateri radi spreminjali...
Fotografije povedo vse...
Zemljanka
Zadnji strel naj bi padel po koncu boja s smreke ter zadel nemškega stotnika v vrat.
Streljal naj bi mlajši Šarhov sin, ki so ga nato sestrelili s smreke. S tem se je
boj končal. O tem dogodku poroča tudi nemško poročilo Steierische Hematbund iz Celja,
ki pravi, da je po triurni borbi enega partizana iz drevesa sestrelil sam
»Bundesfuhrer« Steindl.
Od Doma na Osankarici smo se odpravili proti Kotu, kjer nas je čakal avtobus in
naša Adriana.
V Kotu so nas pričakali s toplim čajem in tudi s kakšnim močnejšim okrepčilom.
V Kotu je bilo 15. aprila 1944 zborovanje aktivistov iz Konjic
in Slovenske Bistrice. 23. maja 1944 sta se v okolici Kota spopadli
Zidanškova in Bračičeva, 26. novembra pa še Tomšičeva
brigada. V letih
Kot na Pohorju je razloženo naselje samotnih kmetij na južnem pobočju Pohorja, na
višini
Zaključek spominskega pohoda je vsako leto v Zrečah, v športni dvorani.
Srečanje prijateljev, znancev in klepet z njimi....
Ob zvokih Zlatorogov pa se seveda planinci še zavrtijo - planinski čevlji pri tem
niso ovira!
Fantje in dekle med njimi, poskrbijo za veselo razpoloženje, da mimogrede mine
ura ali dve...
Častna podelitev priznanja našemu Florjanu Nunčiču, ki se je udeležil vseh 35
pohodov!
Bil pa je že pred tem 2-krat, kar se pa ni štelo, saj štejejo organizirane
pohode od leta 1978.
Čestitamo, Florjan!