STANIČEVA POT
23.3.2013
PD ZZV CELJE
Vedno več je teh spominskih množičnih pohodov. Nekateri imajo že tradicijo 20 ... 30 let.
V društvih, ki želijo negovati našo kulturo, tradicijo in spomin na našo preteklost, se radi
udeležujejo teh pohodov, kot je današnji - 20. STANIČEV POHOD!
Šli smo skozi "dnevno sobo" nekega brezdomca ...
Valentin Stanič se je rodil leta 1774 v Bodrežu blizu Kanala, umrl pa leta 1847.
Stanič ni hodil po »naši« poti. Iz Gorice je šel čez pevmski most na briško stran, prek Pevme in
Štmavra je prišel do vznožja Sabotina in po sedanjem italijanskem ozemlju do podrte cerkvice
Sv. Valentina, kamor je hodil tudi praznovat svoj god.
Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne v Solkanu je le eno izmed mnogih v Posočju, ki opozarjajo
na posledice nesmiselne morije.
Skupaj je okoli 1360 grobov, pokopani so večinoma vojaki Madžarske narodnosti. Pokopališče ni
ohranjeno v celoti, ker se je del udrl zaradi bombardiranja solkanskega mostu med drugo
svetovno vojno.
Solkanska znamenitost
je železniški most s
je bil v času nastanka (leta 1906) največji v Evropi.
Rudi lovi valove Soče v svoj objektiv!
Italijani so med 1. svetovno vojno porušeni železniški kamniti most zgledno obnovili; lok so izdelali
iz armiranega betona. V bližini mosta pa so leta 1985 zgradili še cestni most čez Sočo za tako
imenovano osimsko cesto, ki povezuje Brda z Novo Gorico deloma tudi čez italijansko državno ozemlje.
HE v Solkanu
Valentin Stanič je bil slovenski rimskokatoliški duhovnik, alpinist, pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj,
vzgojitelj, človekoljub, kulturni delavec, zemljepisec, botanik, rokodelec in še marsikaj ...
Bodeča lobodika - domače ime ruška. Pri nas delno zavarovana od leta 1981. Užitni so mladi
spomladanski poganjki (na Primorskem jih nabirajo in pripravljajo kot divje šparglje), in
praženo seme, ki so ga nekoč uporabljali kot kavni nadomestek.
V Salzburgu, kjer je tudi Stanič študiral filozofijo in teologijo, se je pričel ukvarjati z alpinizmom
in pesnenjem. Najprej je bil kaplan v Nonnbergu v Salzburgu in kmalu je bil že premeščen na Banjšice,
nato kot vikar v Ročinje. Goriški škof ga je poklical za kanonika v Gorico, kjer je postal tudi višji šolski
nadzornik. Tam je živel in deloval do smrti.
Nežen bel cvet, ki med prvimi zacinglja v pomlad!
Zeleni teloh
Staničeve pesmi so spevne in pisane za petje. V duhu razsvetljenstva so umetelne, a razumljive,
dostopne in pisane za ljudstvo. So predvsem poučne, versko vzgojne in moralistične.
"Stan kmeta vreden je časti,
za nas kmet trudi se.
Kdor kmeta stan zasramoti,
sam malovreden je."
( V. Stanič )
V biografski povesti Cerovškov gospod so prvič sploh in prvič v slovenskem jeziku objavljeni zbrani
Staničevi planinski spisi.
Pomembna Staničeva spisa sta »Pot na Triglav« in »Moja izkustva pri ekskurzijah na Visoki Göhl z
dodatkom o prvem vzponu na Watzmann«. Leta 1800 se je kot prvi povzpel na Grossglockner
- Veliki Klek.
Nekoč je bila na vrhu Sabotina romarska točka za bližnjo okolico. Kasneje je njeno mesto prevzela
cerkev na Sveti gori.
Po pobočju Sabotina je potekala bojna črta Soške fronte, katere sledove lahko vidimo še danes v
obliki ostankov zaščitnih jarkov ter številnih kavern. Po prvi svetovni vojni so Italijani na Sabotinu
uredili muzej, kjer si je še danes mogoče ogledati piramide, ki označujejo frontno linijo ob začetku
bojev na Sabotinu v prvi svetovni vojni ter številne kaverne.
POSTOJ IN SE ZAMISLI!
Stanič je osnoval malo tiskarno in v njej tiskal. Povzpel se je na
Triglav in mu izmeril višino ter še na mnoge druge naše vrhove.
Stanič je osnoval prvo slovensko knjigarno v Gorici, v Ročinju pa je zgradil in ustanovil šolo.
Sabotin je dobesedno prepreden in preluknjan s kavernami. Z žičnico so vojaki v 1. svet.vojni iz
doline prevažali na Sabotin opremo, orožje in gradbeni material pri gradnji kavern, skladišč in
zavetišč.
V muzeju pri planinskem domu je manjša spominska oz. muzejska soba s fotografijami in vojaškimi
predmeti ter ostanki iz krute, nesmiselne 1. svet. vojne.
Ali tudi granate nudijo? ... seveda te pa so zastonj!
Goriška brda s Sabotina. Slovani so že ob svojem prihodu hrib baje poimenovali Samotin, ker ga je
struga reke Soče ločila od svojih vrstnikov v Brdih. Vrh Sabotina je bil poseljen že od prazgodovine
dalje, imel pa je pomembno vlogo tudi v kasnejših zgodovinskih obdobjih. Leta 1998 so z arheološkimi
izkopavanji na območju svetega Valentina odkrili ostanke nekdanje Marijine cerkve iz 16. stoletja.
Naša pot po grebenu z neštetimi ostanki jarkov, bunkerjev in kavern s prizorišča hudih bojev med
italijansko in avstroogrsko armado v prvi svetovni vojni.
»Krasna si bistra hči planin« - tako jo je opeval Simon Gregorčič. Za mnoge najlepša evropska reka!
Od planinskega doma na Sabotinu naprej po grebenu s čudovitim pogledom na Sočo...
Stanič se je priključil "Društvu zoper trpinčenje živali" v Münchnu. V Gorici pa je leta 1846
sam ustanovil društvo proti trpinčenju živali.
V Ročinju je nadaljeval s svojim modernim pedagoškim delom. Poleg pisanja, branja in petja, je otroke
učil telovadbo, plezanja, in tudi plavanja v Soči, kar je bilo za tiste čase nespodobno in pregrešno.
Pri zlaganju pesmi Stanič ni imel posebnih literarnih ambicij, vendar so dragocene, ker izpričujejo
čas in okolje, v katerem so nastale. V svojem stanovanju je uredil slovensko knjigarno, prvo v
Gorici. Stanič in Slomšek sta tudi skušala spodriniti vsiljeno nam gajico.
V letih študija je Stanič postal tudi gornik in se razvil v drznega osvajalca še neosvojenih gorskih vrhov.
Povzpel se je na večino gora v okolici Salzburga, s čemer je pomagal tudi svojemu profesorju Schieggu pri
geodetskih meritvah. Na nekatere vrhove je znosil in postavil hlode, da so služili kot triangulacijske
točke pri pripravi novih, bolj točnih zemljevidov.
Kot samohodec in prvopristopnik se je uvrščal v vrh takratne evropske (in svetovne) alpinistike. Za
svoje vzpone ni
najemal vodnikov in tudi vrh Grossglocknerja – Velikega Kleka (
1800 osvojil brez vodnika.
Na vrhu Velikega Kleka je kot prvi planinski obiskovalec poleg pravkar postavljenega križa, prislonil smrekovo deblo s prisekanimi vejami, in splezal nanjo do vrha. Ob vrnitvi v Heiligenblut, od koder so to dejanje opazovali z daljnogledi, je zbranim razložil, zakaj je to storil: "Da lahko rečem, da sem bil višje, kakor je Klek visok, in da ni bil nihče od prisotnih tako visoko". Na vrh te gore je odšel predvsem kot prvi raziskovalec: z natančnim barometrom, dvema termometroma, nivelirno tehtnico in steklenimi posodami, v katerih je prinesel z vrha gore zrak za znanstvene raziskave.
Leta 1800 je tudi kot
prvopristopnik čisto sam priplezal tudi na vrh Watzmanna (
najvišjo goro Nemčije. Osvojil je še več vrhov, katerim je z barometrom tudi izmeril višino, proučil
je rastlinstvo, geološke značilnosti in podnebne razmere. O svojih spoznanjih je tudi izčrpno
poročal v avstrijskih in nemških časopisih.
Kot duhovnik ni skrbel le za dušni blagor svojih faranov, ampak si je v duhu razsvetljenstva prizadeval
za izboljšanje in napredek na skoraj vseh področjih življenja. Veliko pozornosti je Stanič posvečal
socialnim razmeram, saj je veliko ljudi na Goriškem živelo v zelo težkih razmerah.
Skrbel je za najnujnejšo izobrazbo, ter pomagal pri delu, v nesrečah, bolezni in revščini. V
Ročinju je v času epidemije cepil ljudi zoper koze.
Bel pasji zob
Leta 1840 je ustanovil gluhonemnico v Gorici, ki je delovala 146 let. Stanič je bil njen prvi
ravnatelj in vzgojitelj.
Pesmi in druge prispevke je objavljal v Bleiweisovih Novicah, v katerih je posmrtno izšla tudi njegova
zadnja pesem Hvala vinske terte.
Spomenik v Vrhovljah
Upravičeno ga lahko imenujemo za glasnika slovenskega alpinizma. Slovel je za drznega hribolazca.
Dostikrat se je vzpenjal ponoči. Bil je naš prvi zimski alpinist.
Mnogo vrhov je prvi izmeril z barometrom. Njegove ture so smatrali za nedosegljive. Lahko rečemo, da
smo šele sto let za Staničem dosegli njegovo stopnjo. Stanič je eden najpomembnejših alpinistov vseh
časov.
Stanič je ustanovil tudi tri sklade: En sklad za šolanje potomcev njegovega brata Tomaža. Drugi sklad
je bil denar namenjen učencem Kanala, Ročinja in Banjšic. Tretji sklad pa za šolske potrebščine. Koliko
denarja je bilo v teh skladih se danes ne ve. Fašistična oblast je ves ta denar ukradla iz banke, pri
kateri je imel ta sklad denar.
V svojem rodnem kraju pa nima nobene muzejske sobe, ali kaj drugega, kar bi pričalo o tako
pomembnem našem rojaku. Danes je nekdanje pokopališče v Gorici, kjer je bil pokopan, spominski
park in za Staničev grob se ne ve več.
V Münchnu najdemo Stanig-Platz (Staničev trg) in v koči Watzmannhaus Staničev kotiček (Stanič-Ecke).
Staničevo nagrado podeljujejo vsako leto na Bavarskem osebnostim, ki so se odlikovali s svojim delovanjem
v dobro ljudi ali naravne in kulturne dediščine v gorah. Pri nas pa sta po njem poimenovana Dom
Valentina Staniča in Staničevo zavetišče tik pod vrhom Triglava.
Ob gozdni poti proti Koradi pe vse v cvetju, čemaž že tudi poganja in diši!
Korada -
Triangulacijska piramida na najvišji točki Korade.
Cerkev sv. Gendrca je bila postavljena v začetku 16. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bila
porušena. Ponovno so jo pozidali leta 1936. Ime Gendrca nam pojasni napis na malem zvonu: »V rojstni
deželi si Gertruda; Slovencem Jerica lepše zveni, stoletja tu na Koradi kraljuješ, v srcu združuješ
sever in jug, z vedro dobroto si se priljubila, kar sveta Gendrca pravimo ti.«
Gregorčič je napisal preroško pesem Soči, ki je izšla leta 1879. V pesmi je napovedal dogajanje
ob reki v prvi svetovni vojni. Predvidel je vojno, ki je več kot trideset let kasneje divjala ob Soči.
Cerkev sv. Jakoba nad Debenjem iz prve polovice 14. stoletja. Sv. Jakob je priprošnjik za dobro letino
in zavetnik romarjev. Tu mimo poteka povezovalna pot treh svetišč: Sveta gora - Marijino Celje - Stara gora.
Dolina Soče, vidi se Nanos, Trnovski gozd, pa tudi Skalnica in Sabotin.
Prek Kanalskega Kolovrata še pri predzadnji kontrolni točki na poti - pri Klančarjevem seniku.
Lepo Marijino znamenje v Kanalu, ki nas opozarja na cerkev Marijino
Celje v vasi Lig,
oddaljeno
In po dolgem in zanimivem pohodu prispeli v Kanal ob Soči.
Soča pod Kanalskim mostom, s katerega skačejo skakalci v vodo. Leta 1813 so most porušili umikajoči se francoski vojaki. Valentin Stanič – takrat je bil vikar v Ročinju – je naredil načrt in vodil gradnjo zasilnega lesenega mostu. Na vlado in cesarja je naslovil prošnjo v verzih za gradnjo zidanega mostu, tudi z namenom, da bi prebivalcem omogočil zaslužek v hudih letih pomanjkanja in lakote – kar mu je tudi uspelo.
Enega Staniča bi rabili tudi danes!