VODIŠKA PLANINA

5.5.2013

PD ZZV CELJE

Naš izlet v maju na Vodiško planino je bil na en tak deževen "aprilski" dan. Nismo se dali ugnati, pa smo krenili proti Kropi, kjer nas je pozdravilo tudi sonce.

KROPA je staro železarsko - fužinarsko naselje ob potoku Kroparica pod vzhodnem vznožju planote Jelovice.

Kroparica se skozi naselje skozi naselje v deževnih obdobjih peni kakor »krop« (vrela voda). Z današnjim imenom se Kropa, v različnih izpeljavah (Kropp, Croppa) v zgodovinskih virih prične omenjati v XV. stoletju.

Kropa se je razvila, ker so bili tu na voljo vodna energija, lesno oglje in železova ruda na Jelovici. Na desni Kovaški muzej, nekdanja Klinarjeva hiša, na levi Umetnostna kovaška obrt (UKO). Železarstvo, živo vse od keltske dobe, je konec prejšnjega stoletja zaradi razvoja sodobnejše črne metalurgije zamrlo. Industrija (tovarna Plamen) je po letu 1945 izpodrinila tudi ročno žebljarstvo.

Kropa je prvi kraj v Sloveniji, ki je zaščiten kot spomenik narodne dediščine že od leta 1953.

Spomenik je posvečen partizanski Kropi in padlim v letih 1941 - 1945. Postavil ga je KO ZB NOB Kropa leta 1966. Stoji sredi osrednjega trga v Kropi, pred mostom čez potok Kroparica, na njenem desnem bregu.

Naša pot se pričenja na višini 494 mnv sprva proti cerkvi in nato po gozdu proti Partizanskemu domu.

Cca 100 m dolga pot s "Placa" do cerkve se imenuje Merkurjeva pot. Predlog za ureditev je dal Bine Kordež, ki izvira iz Krope. Ureditev poti je financiral Merkur in ga je stalo blizu 20 tisoč evrov.

cerkev sv. Matere Božje

Kropa se je začela razvijati v 14. stoletju. Značilne večnadstropne fužinarske hiše, ki so bile s pročeljem obrnjene k potoku, njihovo zunanjost krasijo kovana vrata, polkne, mreže in portali ter okenske police izklesane iz zelenega kamna – tufa.

Baročna cerkev sv. Lenarta

Jelovica je zakrasela gozdnata planota, ki se kot Alpsko predgorje razteza nad Savo Bohinjko (na severu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na zahodu) in na jugu do Selške Sore.

Zemljevid na drevesnem deblu ...

Najbližja naselja so ob vznožjih Jelovice ali na pobočjih planote, ki je sicer nenaseljena.

Rdeči hudiček preži iza skale na popotnike!!

Lepa razgledna točka, ki je od poti oddaljena 20 m. Tu so imeli zmajarji vzletišče tik nad Kropo.

Jamnik je majhna vasica z razgledno cerkvijo sv. Primoža na hribu.

V dolini se blešči Sava ...

Od tu se vidi, kako je naselje stisnjeno v soteski in bo res držalo, da njeni prebivalci 4 mesece na leto ne vidijo sonca!

Najvišji vrh Jelovice je Partizanski vrh (1441 mnm).

Tu je čarovnica parkirala svojo metlo ...

Partizanski dom na Vodiški planini - 1108 m. Pred 2. svetovno vojno je tu stala planšarska koča. Pred domom stoji mogočna lipa, posajena leta 1473.

Dom je leta 1961 v spomin na borce in boje enot NOV na tem območju postavila Zveza združenj borcev NOV gorenjskih občin.

Dom je prijeten in pri njem smo imeli daljši postanek in čas za toplo malico, žigosanje ter še kaj ...

Na Jelovici so se do konca vojne zadrževale različne partizanske enote in s planote začenjale akcije proti okupatorju; tam so imele tudi sedeže svojih političnih organizacij.

Na Gradišču, na s. strani doma, je bila 29. julija 1941 ustanovljena Jelovška četa.

Naša »četa« pred Partizanskim domom

Na Pogrošarjevi planini blizu Partizanskega doma pa je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon; prostor je označen s spominskim obeležjem.

Tu se je dogajala zgodovina!

Vsa leta narodnoosvobodilnega boja je bila Vodiška planina in drugi predeli obsežne Jelovice pomembno območje od koder so se vršile akcije proti okupatorju.

Jelovica ima status posebnega varstvenega območja - območje Natura 2000.

Planino bogatijo tudi višinska barja - barji Za blatom in Ledina sta zavarovani kot naravna rezervata

Razgled z Zidane skale! (1250 m)

V preteklosti je bil tu jelovo bukov gozd, ki pa so ga zaradi oglarjenja izkrčili.

Strmo navzdol proti Kropi …

Volčja jagoda

Kroparski kovač - padel marca 1945 leta

Na razpotju ...

Podružnična cerkev kroparske sv. Matere Božje

Vreteno v megli. Kako lepo, da smo že v dolini!

Hudourniki nad Kropo

V Kropi se je rodil tudi Rudi Finžgar, prvi slovenski smučarski skakalec, ki je premagal magično mejo 100 m in je bil soustanovitelj Elana.

Kropa je v veliki meri ohranila zgodovinsko in stavbno podobo ter urbanistično celovitost svoje preteklosti. Stare kroparske hiše ob strpnem in razumnem sodelovanju s stroko omogočajo sodobne življenjske pogoje in nove razvojne možnosti.

Klopi in nakovala ob Kroparici.

Do konca 18. stol. je v manj kot stotih hišah živelo več kot 1300 ljudi in je v tedanjem času bila Kropa med največjimi kraji na Kranjskem.

Ogled Kovaškega muzeja v Kropi. Kot prvi tehniški muzej na Slovenskem je bil odprt leta 1952.

Sprehod skozi muzej je sprehod skozi zgodovino Krope od Slovenske peči v 14. st. do dveh plavžev za taljenje železove rude v 15. stoletju ter številnih kovačnic za polizdelke in vigenjcev

za ročno kovanje žebljev.

Stanovanje bogate fužinarjeve družine, kjer se je ohranila značilna osrednja soba, salon, ki ga odlikuje kasetiran strop, dopolnjen s tremi baročnimi oljnimi platni. Stanovanja fužinarjev so bila navadno v prvem nadstropju in so se zgledovali po meščanskem vzoru. Ostali del hiše pa najemniškim sobam: delavcem, kovačem.

Klinarjeva hiša iz konca 18. stoletja je primer ene bolj mogočnih fužinarskih hiš, katerih zunanjost zaznamujejo kamnoseški detajli iz zelenega kamna in kovani dodatki, notranjost pa členitev na stanovanjski del hišnega posestnika in prostore njegovih najemnikov, delavcev. Pritličje je bilo namenjeno, skladišču, trgovini, gostilni …

Na plošči so navedeni vsi fužinski sodniki, ki so vladali v Kropi kot v samostojni državi.

Leta 1550 je cesar Ferdinand I. zaradi zaslug in pomembnosti podelil Kropi poseben rudarski red. Z njim je Kropa postala samostojna komuna, ki jo vodi in upravlja fužinski sodnik. Od XVII. stoletja daje beležimo »zlato dobo« kroparskega kovaštva.

Umetnine - vse ročno izdelane. Izdelki znamenitega umetniškega kovača Jožeta Bertonclja.

V vigenjci, ki sicer pomeni kovačnico, so delali moški, pa tudi ženske in mnogokrat so imele s sabo tudi otroke in dojenčke. Tu so tudi kuhale ter preživele ves dan, kljub ogljikovemu monoksidu in slabemu zraku, zato so ljudje takrat umirali mladi. Povprečna življenjska doba je bila 30 - 35 let, ženske le kakšno leto več.

Ogljarstvo

Kovaški muzej Kropa prikazuje tehnično-zgodovinski razvoj obdelave železa od rude do žeblja, gospodarske, socialne, demografske in kulturne razmere v Kropi in sosednjih železarskih naseljih od 15. stoletja do propada fužin v 19. in ročnega žebljarstva v 20. stoletju.

Največji izdelan žebelj.

V etnološki sobi je postavljena scena iz domovanja kovaške družine. Prostor kovaške družine se je imenoval »miza«. V eni sobi je bivalo tudi več družin ob skupnem ognjišču in z skupno kuhinjo. Fužinarji so svoje delavce zalagali tudi z živežem, pijačo in ostalimi potrebščinami in tako je bil sklenjen večni dolžniško upniški krog.

Kroparski fužinarji in kovači so z rudarjenjem, oglarstvom, fužinarstvom in kovanjem žebljev ter tovorništvom in prodajo le teh vzpon in rast svojega kraja. V muzeju je predstavljena bogata zbirka skoraj 100 vrst različnih ročno kovanih žebljev, ki so jih kovali v Kropi.

Goljufiva kača: nad trgovino, pekarno, mesarijo - za vsako goljufanje en cvek!

Razstavljeni so tudi vzorci čevljarskih žebljev planinčarjev, zadnjih ročno kovanih žebljev, ki so jih v Kropi izdelovali do leta 1950.

V kraju so vsepovsod prisotni razni ročno izdelani kovaški predmeti: ulične svetilke, ograje, kovani izveski ...

Glasbeni avtomat Klepetar – lajna

Iz Krope smo se odpeljali proti Dražgošam.

V spomin na dražgoško bitko je bil 22. julija 1976 narejen 12-metrski spomenik na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je z njega čudovit razgled.

Stane nam je razložil nekaj o zgodovini tega kraja in o tej kruti bitki in moriji januarja 1942 leta!

Dražgoška bitka je trajala tri dni.

208 borcev Cankarjevega bataljona se je borilo proti 2500 okupatorjevih vojakov.

Med bitko in po njej je bilo ubitih 41 vaščanov.

Zaradi premoči napadalcev, pomanjkanja vojaške opreme, izčrpanosti in brez lastne artilerijske podpore so se partizani morali umakniti.

Po bitki so Nemci 81 vaščanov poslali v koncentracijska taborišča, nekaj v pregnanstvo, ostali pa so se naselili pri sorodnikih. Vas so nemški vojaki izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili.

Po vojni je bila vas obnovljena.

V spodnjem delu spomenika je prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico (akademski kipar Stojan Batič) s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev.

Vaščani so se pred bojem sami odločili partizane prijaviti Nemcem, da bi se izognili nemškim povračilnim ukrepom, kar so storili s predhodno privolitvijo bataljonskega poveljstva. Partizane so tudi prosili, naj vas zapustijo. Partizansko poveljstvo je ocenilo, da je kraj zelo primeren za obrambo in da bi bitka utegnila imeti velik politični potencial. Nekateri menijo, da so bile zaradi bitke ustavljene nadaljnje deportacije iz Gorenjske, preložena pa je bila tudi njena priključitev k Nemčiji.

Takoj pod cesto pri sestopu do spomenika je na površini 16m2 v polkrogu narejen mozaik s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini (akademski slikar Ive Šubic), kamor se je Cankarjev bataljon umaknil.

Florjan nas je vse pogostil s pijačo in pecivom - praznoval je god! Florjan, vse najboljše!

Pri Cankarjevem domu v Dražgošah, kjer je tudi muzej in okrepčevalnica.