KRAŠNJI VRH – 21.12.2014
PD ZZV CELJE
Poln avtobus pohodnikov je Slavko z vodniki pomočniki popeljal na jugovzhod – na drugi konec Slovenije, v BELO KRAJINO. To je pretežno kraška pokrajina. Na jugu jo proti Hrvaški omejuje mejna reka Kolpa.
Odpravili smo se iz Metlike po
Urbanovi poti do cerkve sv. Urbana, kjer nas je pričakala malica z značilno belokranjsko pogačo in
metliško črnino. Odpravili smo se mimo polj, belih brez in steljnikov do
naslednje cerkve v Bojanji vasi. Pobočja so obdana z vinogradi, po ravninah pa
polja in travniki. Prijetno sonce, ki nas je grelo, kar sploh ni običajno za
prvi zimski dan, nas je zadržalo kar en čas, da smo se martinčkali ob cerkvi,
vendar smo žal morali naprej. Na hribčku nad vasjo Krašnji vrh stoji koča in
Ta kratek, sončen zimski dan smo v polni meri izkoristili in uživali v prijetnem druženju, in ob spoznavanju zanimive pokrajine in prijaznih domačinov.
V Šmarjeških toplicah smo se ustavili, da bi popili kavico – pred hotelom pa velike snežene kepe …
Pred vhodom sta nas pričakala dva jelenčka …
Potem pa naprej proti našemu cilju - začetku pohoda na Krašnji vrh. Vodnik in organizator današnje poti - Slavko, nam na kratko predstavi pot ter opiše čudovito pot po pokrajini, ki jo je spoznaval pred 3 leti. Opisuje nam Belo Krajino, njene bele breze in še nekaj presenečenj nas je čakalo na prvi zimski dan ...
"ZAKAJ SO BREZE BELE?", se je spraševal Slavko in našel Pavčkovo pesem ... Klavdija nam jo je prebrala.
Naši trije spredaj .... pa še četrti, ki pa mirno spi ob šipi in ga nič ne moti ...
Med potjo do Bele Krajine nas je občasno spremljala megla, že od daleč smo zagledali Trdinov vrh, kateri je nas cilj na prvem pohodu v januarju, v daljavi pa smo zagledali tudi markanten vrh Klek na Hrvaškem.
Prispeli smo na rob Bele Krajine - v Metliko. Mesto je bilo poseljeno že v prazgodovini in v antiki. Leta 1408 so Turki prvič napadli Metliko in so jo v naslednjih 170 letih izropali in požgali 17-krat. Iz centra mesta poteka kratka krožna pot - URBANOVA POT, ki poteka mimo cerkvice sv. Urbana - zavetnika vinske trte.
Mnogi poznajo Belo Krajino, deželo belih brez in belih noš. Mnogi poznajo Metliko, prijazno mestece na sončni strani Gorjancev. Mi smo se odpravili po njenih gričkih, dolincah, poljih, mimo zidanic in vinogradov vse do Krašnjega vrha in nazaj do Radovice.
Ubrali smo jo po Urbanovi poti ...
Po tem vremenskem kamnu je napoved za danes: SONCEEEE!!!
Legenda pa pravi: Da je Marija nekoč potovala po deželi in je pričelo grmeti in treskati. Bilo jo je strah. Hotela se je skriti pod okrilje drevesa, a vsako jo je negostoljubno odpravilo naprej.
Vsa nesrečna se je Marija z detetom v naročju odpravila naprej in takrat je v blisku videla drevo ki jo je vabilo z visečimi vejami. Vsa presrečna se je zatekla v njegovo zavetje in breza je povesila veje ter jo skrila pred neurjem.
Ko je bilo neurja konec, je Marija dejala: "Za tvojo gostoljubje te nagradim z prekrasnim lubjem, za katerega ti bodo zavidala vsa drevesa in te bodo občudovali vsi ljudje. Povrhu tega pa še boš zaščitena pred strelo«.
In tako je še sedaj breza bela in pravijo, da v njo nikoli ne udari strela.
Obnovljena značilna belokranjska hiška
Posebnost Grabrovca je vaška cerkvica, cerkev sv. Urbana (ali Vrbana, kot ji pravijo domačini). Posvečena je rimskemu mučencu Urbanu, ki so ga v 3. stoletju obglavili.
V pratiki nas poznejši papež pozdravlja z grozdom v roki ali pa ga nadomešča kol s trsom in lepim grozdom na njem. V Urbanovem življenju ni sicer ničesar , kar bi spominjalo na vinogradništvo. Toda ob njegovem godu, 25. maja, je trta v cvetju. Zato so ljudje v preteklosti v vinorodnih krajih prav sv. Urbanu zaupali skrb za vinsko letino.
Zaradi tesne povezanosti našega patrona z vinogradništvom kroži med domačini tudi nekaj prav zanimivih legend o tem svetniku. Stari ljudje se radi spominjajo nekega leta, ko je 25. maja prišlo do splošne pozebe in tako do velike škode v vinogradih. Ker je pozeba tistega leta močno prizadela tudi vinograde, ki so bili 'pod okriljem sv. Urbana', so bili ljudje tako besni in jezni, da so svojega zavetnika kar sneli z oltarja vaške cerkve ter ga zakotalili po hribu navzdol. Ker pa se jim je naposled svetnik le zasmilil, so ga pobrali, ga obuli v škornje in ga odnesli nazaj v cerkev. Od takrat zato poznamo sv. Urbana samo še obutega v škornje, kar pomeni, da je ta svetnik zadnji v skupini ledenih mož s Pankracijem, Servacijem in Bonifacijem.
Za razliko od sosednjih vasi, za katere je značilno, da stoji cerkev sredi vasi, je cerkev sv. Urbana kar kilometer odmaknjena od središča vasi, na vzpetini sredi polja tik nad vinogradi. To pa zato, ker je bila prvotna vas Grabrovec pomaknjena v bližnjo okolico cerkve.
Vas, ki se prvič omenja okoli leta 1565, pa so v enem od svojih maščevalnih pohodov požgali Turki. Medtem ko so kmečke hiše izginile iz zemljevida, se je cerkev, sicer hudo poškodovana, le ohranila na starem mestu. Kdaj točno je bila zgrajena, ni znano.
Pričakala nas je belokranjska pogača in metliška črnina ...
Pogoščeni smo bili z domačimi dobrotam - tudi z domačimi jabolkami, sokovi ...
Gospodinja s kmetije Jakljevič nam je pridno nalivala ...
Notranjost cerkve sv. Urbana je pravokotne oblike, proti zahodu podaljšana ladja in polkrožna apsida spominjata na romansko stavbno izročilo. Glavni oltar s podobo zavetnika vinske trte, sv. Urbana, je leta 1873 naredil metliški podobar J. Jereb, medtem ko sta kipa na stranskih oltarjih - na moški strani sv. Rok in na ženski Marija Pomočnica z vidnim značajem baročnih oltarjev - plod domačega preprostega dela. V preteklosti so se Grabrovčani ukvarjali predvsem z vinogradništvom, živinorejo in poljedelstvom. Huda revščina na začetku stoletja je marsikaterega Grabrovščana poslala v svet, s trebuhom za kruhom.
Pogled na Trdinov vrh v ozadju
Ob slovesu pa še pesem za sv. Urbana in prijazno gospodinjo, ki nam je spekla pogačo.
Od sv. Urbana čez travnike, mimo steljnikov, njiv in belih brez …
Breze, bele breze iz mojih sanj ....
ZAKAJ SO BREZE BELE (TONE PAVČEK):
Bil je čas, ko breze črne so bile ko kozji rog,
in v tem času je imela neka mati pet otrok.
To bili so čudni fantje, nagajivi kar se da,
takih ne dobiš, četudi bi obredel pol sveta:
Prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.
Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
dolgo tiho je trpela,
pa nekoč se razjezi:
»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!,
le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«
In tedaj, o čudo čudno! –
v mraku breza zablešči.
Od tedaj so breze bele,
kot so še današnje dni.
A po moje stvar je taka, da spet črne so lahko;
pridni so pri nas otroci, da nikoli še tako...
Gobe na brezi
Proti Bojanji vasi
Podružnična cerkev v Bojanji vasi je posvečena sv. Marjeti Antiohijski, mučenki.
Sv. Marjeta je zavetnica kmetov, devic, dojilj, deklet, porodnic, žena; pri težkih porodih, proti nerodovitnosti, proti boleznim obraza in ranam; za rodovitnost, priprošnjica v stiski.
Tudi mi smo se zatekli pod njeno okrilje in v njeno zavetje ...
Malica lepo po vrsti ...
Vedno se najde kaj zanimivega ...
En sendvič večji od drugega ...
Nekateri pa kar po največje in najmogočnejšo drevo …
Tudi mucek je lačen!
Jožica pa nam je zaigrala eno poskočno …
Naprej – proti Krašnjemu vrhu …
Skoraj ni hiše, ki ne bi imela svojega vinograda in dobre domače vinske kapljice. Vsak vam bo z veseljem ponudil kozarec rujnega, s trdim delom, a zlatim srcem pridelanega vina.
Ali kot bi rekel Toni Gašperič, metliški humorist: 'Pridite kar tako na izlet. Glava vas ne bo bolela in prijateljem boste še dolgo pripovedovali, kako lepo ste se imeli. Pa še lagati vam ne bo treba.' - Pa še res je!
V samoti, med belimi brezami, stoji ena cerkvica, ki je Sv. Mariji posvečena.
Srečanje z lovci …
Pa srečanje z blatom …
Kal in na drugi strani izvir Orehovec
Podružnična cerkev na Krašnjem vrhu je posvečena Sveti Trojici.
Pot do koče in na Krašnji vrh
Prijetna, na novo urejena koča na Krašnjem vrhu
Vitek stolp na
Krašnjem vrhu je visok
Od tod vodijo poti v vse smeri …
Razgled z vrha stolpa nas kar začara!
Pogled navzdol ...
Z stolpa je razgled po celi Beli Krajini ...
Ob jasnem vremenu je razgled vse do Kleka na Hrvaškem.
Še dobro, da smo šli na vrh brez nahrbtnika, sicer bi skozi ozko odprtino na vrhu ne prišli na razgledno ploščad.
Trdinov vrh
Planinci PD Metlika so uredili tudi kratko naravno plezalno steno v bližini koče.
V koči urejajo tudi sobe za prenočevanje …
V majhnem žepu ob meji s Hrvaško na skrajnem severovzhodu Bele krajine leži vas Krašnji vrh.
Stare hiše in tako postavna muca čaka, da jo poslikam ...
Radovica je gručasta obmejna vas z Hrvaško.
Hiše na Krašnjem vrhu počivajo na sončnem pobočju, pod njimi so na terasah vinogradi in z rjavo zemljo pogrnjene njive. To je najvišje ležeča vasica na območju Metlike.
Radovica
Prva omemba cerkve na Radovici, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti, je iz leta 1334.
Glavni oltar posvečen Mariji Vnebovzeti iz leta 1880 je delo Jerneja Jereba iz Metlike. Na njem so poleg zavetnice cerkve še kipi sv. Jožefa, sv. Joahima, sv. Ane in Sv. Janeza Evangelista.
Na cerkvenem koru so orgle, delo mojstra Karla Kriegla. Narejene so bile leta 1904.
Jaslice domačina pri cerkvi
V Radovici nas je pričakal Božo z svojim avtobusom.
Purmanov ples ...
Glavni na dvorišču!
Sonce je vedno nižje, mi pa smo se odpravili proti domu ...