OBIR

OBIR

3.8.2014

PD ZZV Celje

Sedlo Šajda (1069 m) na Avstrijskem Koroškem. Na Šajdi je poskrbljeno za radovedne popotnike ...

Greben Košute je pred nami nad Selami. Tolsta Košuta (2057 m), izrazit Košutnikov turn (2133 m), špičasti Cjajnik ...

S sedla se odpravimo po Simon Reigerjevi poti.

Naša pot kar nekajkrat preči gorsko cesto. Iz visokih trav se komaj vidimo ...

Skozi visoke trave, robide, maline, kropive ...

Zopet na gozdni cesti

Pogled dol na Obirsko ter na planine nad njim ... Obirsko je gorska dolina pod Obirjem, med Železno Kaplo in Selami.

Mimo Kacmunovega križa na Kacmunovi planini. OBIR je gorski masiv v severnem delu Karavank.

Rosne kapljice na pajčevini.

Najvišji vrh Obirja je OJSTRC (Hochobir - 2139 m). Poleg njega se nahajajo še Kravji vrh (2024 m), Mali Obir (1947 m), Gabron (1714 m), Menihovec (1624 m), Stara gora (1562 m).

Vrh Ojstrc se že vidi pred nami ...

Brezstebelna lepnica

Mali Obir, desno pa Ojstrc s križem.

Vročina nam ne prizanaša, kljub nekaj meglicam in oblačkom na nebu ...

Kurji vrh v ozadju. Prav zaradi svoje turistične nepomembnosti je očitno smel obdržati dolgo časa svoje slovensko ime tudi na uradnih avstrijskih zemljevidih. Polagoma pa se je tudi za ta vrh začel uporabljati nemški prevod "Kuhberg".

Ranjak

Repuš

Vednozeleni kamnokreč

Občudujemo blazine cvetočih rožic ....

Na Obirju so se nekdaj nahajali številni rudniki svinca, ki so bili ukinjeni sredi 20. stoletja. Nekdanje rudarsko poslopje pod samim vrhom Ojstrca so leta 1877 preuredili v planinsko zavetišče - Rainerjevo kočo. Namenjena je bila botanikom in vremenoslovcem

Rainerjeva koča je bila med 2. svetovno vojno požgana. Naslednji objekt, ki ga ni več, je Hannova koča z meteorološko postajo na Ojstrcu. Do vrha so nekdaj zgradili tudi telefonsko napeljavo, s pomočjo katere so v Železno Kaplo pošiljali vremenska poročila.

Grmički rododendrona ob poti ...

Gorski rožni vrt

Ojstrc - 2139 m

Brambovski križ na vrhu, ki so ga postavili "zvesti branilci domovine" ...

"Ta hiša je moja in vendar moja ni" - te besede so napisane na zidu Gabrove hiše v Blatu pri Koroškem Pliberku. To bi lahko rekli za precej hiš, vasi, polj, travnikov in vrhov na avstrijskem Koroškem. Te besede so tudi v verzih stare ljudske koroške pesmi.

Vsako leto prvo nedeljo v avgustu imajo na Obir pohod tudi planinci z Obirskega. Predstavnik Gustej Brumnik je pozdravil ne samo njihove pohodnike, temveč tudi naše in se razveselil velikega števila planincev na vrhu, predvsem pa - ker smo prišli iz Slovenije.

"Helikopterski" pozdrav planincem na vrhu.

Borovniško pregradno jezero, nad njim Črni vrh, v ozadju Drava

Klepet in počitek na vrhu

Slovensko ime vrha Obirja je Ojstrc. V nemšcini se je najprej to ime prevzelo in se glasilo "Oisterz". Tako piše tudi Jahne v svojem vodniku iz leta 1896: "šele v najnovejšem času se je razširilo ime najvišje ležečega rudniškega rova Hochobir na celotno gorovje in je sedaj splošno akceptirano".

Mak

Pogačica

Pečnik

V predplebiscitni dobi je "Rainerjevo kočo" prevzelo Slovensko planinsko društvo in jo preimenovalo v "Obirska koča". Konec koče pade potem v čas druge svetovne vojne.

Nacionalsocialistična oblast je uporabljala kočo v vojaške namene (protiletalska postaja).

Partizani so kočo požgali v septembru 1944 in danes spominjajo le še ruševine na nekdaj pomembno turistično postojanko.

Kravice uživajo na mehki travi med zlaticami in radovedno opazujejo množico pohodnikov, ki hodijo mimo njih proti vrhu in nazaj ...

"Mrzla voda", katero so turistični delavci iz Kaple enostavno prevedli v "Kalte Quelle". Kot drugi Karavanški vrhovi je tudi Obir zgrajen iz apnenca. Med dvatisočaki Karavank je Obir edini, ki ima vrelce v nadmorskih višinah nad 1800 metrov.

V slovenščini se to območje imenuje "Kraguljšje". V nemščini pa so del tega območja poimenovali z "Jahnewiese". Ludwig Jahne je bil zaposlen v rudarski upravi ter napisal prve vodnike po Karavankah. To pionirsko delo pa deloma zasenči načrtno ponemčevanje številnih domačih imen in od izdaje do izdaje njegovega vodnika lahko zelo lepo vidimo kako je nastalo iz Oisterza - Hochobir.

Ojstrc – najvišji vrh Obirja

bivak ob poti

Z vrha do Kapelske koče vodi Naravoslovna pot, ki je opremljena z poučnimi dvojezničnimi tablami. To je DREVO KOT "SVETILNIK".

Eisenkappler Hütte - Kapelska koča na višini 1553 m

Del raznolikosti in bogastava Obirja pa so tudi domača gorska in ledinska imena. Tako je v letu 2010 tudi UNESCO sprejela slovenska hišna in ledinska imena na Koroškem v seznam nesnovne kulturne dediščine. Na žalost so skozi dolga desetletja uradne ustanove zapostavljale, pačile in ponemčevale domača slovenska imena. šele v zadnjih letih se je to nekoliko spremenilo. Tako so postavili vzdolž poti od Kapleške koče na Obir dvojezične table. Kmalu nato pa je kapleški ÖTK ponovno postavil številne rumene smerokaze izključno z nemškimi imeni. Za ohranitev kulturne dediščine gorskih in ledinskih imen bo torej tudi na Obirju potrebno še marsikaj storiti.

Kočo so zgradili gorski reševalci iz Železne Kaple šele leta 1954 kot novo turistično postojanko na Obirju na mestu, kjer je bil svojčas rudniški rov (Josefi-Neuschurfstollen).

Od koče pogled na Kamniško-Savinjske Alpe

Po krajšem postanku na prijetn koči pa nazaj proti Šajdi.

Panonski svišč

Turška lilija

"Hobotnica"

Mimo Obirske planine ...

Obir ima mnogo prehojenih poti, stezic in gorskih cest - zaradi tega je bil že zelo zgodaj omogočen razvoj turizma in hkrati s tem razvojem se je začelo tudi ponemčevanje domačih gorskih in ledinskih imen.

Pot nas vodi ob jeklenici ...

Zanimiva kapelica in prošnja popotnikom ....

temnordeča močvirnica

Prispeli nazaj na sedlo Šajda.

Ogled Junske gore ali Hemmaberga (834 m).

Rozalijina votlina in kapela v njej.

V Rozalijini votlini izvira voda, ki je bila za nekdanje naselje življenjskega pomena. Ljudje ji pripisujejo zdravilno moč za oči.

Votlina je od zgoraj zavarovana, da ne bi kdo po nesreči padel v jamo.

Cerkev sv. Hemme na Junski gori iz leta 1500.

Velikanska lipa ob cerkvi (simbol slovenstva!)

Kar sedem jih je obkrožilo deblo.

Sv. Hema ali Ema je izhajala iz rodbine Breško-Selških grofov. Rodila pa se je okoli l. 973.

Junska gora je bila že naseljena v 5. stoletju. Arheologi so odkrili naravnost senzacionalne ostanke iz pozne antike in zgodnjekrščanske dobe.

Kompleks obsega 5 zgodnje krščanskih cerkva, kateri ostanki so restavrirani.

Cerkve so nastale na kraju, kjer je že v predrimskem času stalo keltsko svetišče. Tja so se zatekli prebivalci Juenne v času preseljevanja narodovo, po priselitvi Slovanov pa je gorsko naselje spet propadlo.