PO RUPNIKOVI LINIJI

PD ZZV CELJE

11.5.2014

 

Kljub slabi vremenski napovedi, smo tokrat že drugič napovedan pohod uresničili in se pripeljeli do Suhega Dola. Od tam smo se odpravili proti Golemu vrhu.

 

Skozi gozd in čez zelene in cvetoče travnike …

 

 

Goli Vrh je majhna, raztresena vas z 51 prebivalci.

 

Razgled s poti

 

Hodimo po delu Loške poti …

 

Po 1. svetovni vojni je po Rapalski pogodbi velik del zahodne Slovenije pripadel Kraljevini Italiji, ki je začela graditi na zahodu tik ob Rapalski meji obrambno linijo , svoj »Alpski zid«.

 

Kraljevina Jugoslavije se je veliko pozneje lotila pripravljalnih del utrjevanja svoje meje.

 

Utrdbe naj bi varovale in omogočale opazovanje nasprotne strani.

 

Pri prvem bunkerju

 

Bunker na Golem vrhu, katerega smo si ogledali in kjer nas je že čakal naš vodič g. Peter.

 

Vodič g. Peter nam je povedal nekaj stvari o turističnih poteh po Rupnikovi liniji, o številnih bunkerjih in slemenskih utrdbah posejanih ob nekdanji meji.

 

V letih 1937 do 1941 je bila zgrajena celotna linija od Radovljice preko Ratitovca, Blegoša, Hlavčih njiv, Žirovskega vrha, Golega  vrha, Sv. Treh kraljev , Vrhnike …

 

Gradilo jo je nad 60.000 vojakov in civilistov.

 

Skozi Poljansko dolino je bila zahodna obrambna linija najbolj dograjena.

 

Tu je bilo zgrajenih več sto bunkerjev, med njimi tudi trije podzemni obrambni bloki. (Hlavče njive, Hrastov grič in Goli vrh).

 

Te utrdbe so bile ključnega pomena za obrambo pred morebitnimi vdori italijanskih vojakov proti Ljubljani.

 

Med temi veliki objekti so gradili manjše protipehotne bunkerje za dva do sedem vojakom.

 

Za turistične oglede se vzdržuje utrdba na Golem vrhu.

 

Ob začetku 2. svetovne vojne so se vsa dela na obrambni liniji takoj prenehala in veliko objektov je ostalo nedokončanih.

 

Notranjost tega manjšega bunkerja, katerega je uredil za oglede naš vodič, ker je na njegovi zemlji.

 

Obrambna linija pa ni nikdar služila svojemu namenu.

 

 

 

Čez cvetoč travnik, skozi gozd …

 

Na vrhu Golega vrha – 962 m

 

 

Pred vhodom v podzemno slemensko utrdbo, ki je urejena za oglede.

 

Utrdba je sestavljena iz nadzemnega visokega vršnega bunkerja ter podzemnih galerij približno 25 m globoko.

 

Po vojni je bil vhod v utrdbo zasut, zato je bil edini možni vhod in izhod iz nje skozi strelne line.

 

V  glavnem rovu je postavljen kip sv. Barbare, zaščitnice podzemnih rovov in rudarjev.

 

Glavna galerija je dolga 200 m, ob njej pa je razvejan in skrbno odvodnjavan sistem manjših galerij in dvoran.

 

V eni izmed dvoran je razstava o ureditvi utrdb, ki so jo izdelali študentje Fakultete za arhitekturo iz Ljubljane.

Danes se v utrdbi odvijajo različne prireditve – koncerti, igrane uprizoritve, balinanje z lesenimi kroglami in različni drugi družabni dohodki.

 

Mi smo se odpravili v utrdbo pri glavnem vhodu, iz njega pa smo se dvignili cca 25 m po stopnicah in po skobah do vrha

 

To je pa bil naš izhod – skozi strelne  line smo se splazili na plan …

 

Kot bi se rojevali – vsi smo uspešno zlezli skozi luknjo.

 

 

Pa še po lestvi na tla.

 

Zanimiv in atraktiven izstop iz bunkerja.

 

Dolgolistna naglavka

 

Skozi gozdove Zale  proti Žirovskemu vrhu Sv. Urbana

 

Razgleden travnik v regratovih lučkah.

 

 

 

 

 

 

 

 

Sreča, da utrdbe niso bile nikomur na poti, sicer bi že izginile. Ponekod so se skrile med bujnim gozdnim rastjem, ponekod pa se, kot nekoč, samozavestno ogledujejo s slemen na vse strani in na obiskovalce naredijo mogočen vtis.

 

Lovska koča Javorča

 

 

Še mimo enega bunkerja in navzdol v dolino.

 

Takole pa pridni in skrbni ljudje pospravljajo v gozdu in zlagajo veje v butare.

 

Brv čez potoček – pa naprej k »Brodarju«, kjer nas je čakal prevoz.