STOLPNIK

5.1.2014

PD ZZV CELJE

Na prvem letošnjem pohodu smo se podali na Stolpnik, na najvišji vrh Konjiške gore. Pot smo pričeli v Črešnjicah z ogledom cerkve Gospe rožnovenske. (529 mnv)

To je bila včasih romarska cerkev in so jo zgradili kartuzijani za svoje podložnike.

Prva cerkev na tem področju je bila manjša kapela. Čas zidave ni znan, zanesljivo pa je stala že leta 1402.

Kraj Črešnjice je dobil ime po čereh in ne, kakor bi kdo pričakoval, po češnjah. Nedaleč od župnijske cerkve je kamnit kraj, ki mu pravijo čeren. Ta predel je poln skalnatih čeri, te pa najdemo tudi drugod v okolici. V bregovih se skriva železna ruda in premog, zato so v srednjem veku tu kopali, rudo pa vozili v fužine v Mislinji. Po slovensko se je zato kraj izvirno imenoval Čerenščišče ali čerenstišče.

Ta prvotni pomen se večkrat pozablja, saj mnogi izvor imena povezujejo z legendo: Na kraju sedanjega svetišča se je baje prikazovala na češnji Marija. Domačini pa so to razumeli kot znamenje, naj tu pozidajo kapelo.

V dolinah se podijo meglice ...

Bolj se vzpenjamo proti vrhu, bolj je začelo škropiti in deževati, tako da smo poiskali dežnike, pelerine ...

Do vrha nam je postalo že vroče - kljub rahlemu dežju.

Iz pravljično meglenega, vilinskega gozda pa prihajajo na vrh ...

Ob bivaku nas pričakata Franci z ženo ...

... s kotlom toplega čaja ter kuhanim vinom.

Na vrhu 28 m stolpa pa nas je čakal režeč in zelo prestrašen kuža - moker kot cucek. Sam je ostal na vrhu - le od kdaj že čaka gospodarja oz. rešitelja, saj si ni upal dol.

Razgled s stolpa.

Razgledni stolp je bil zgrajen leta 1997.

Razgled na vse strani, sicer se ob lepem vremenu vidi še dalj ...

Z vrha seže pogled na Pohorje, Paški Kozjak in Boč ...

Ob lepi vidljivosti pa lahko vidimo večji del Slovenije s Triglavom v ozadju.

Slavko ga je tolažil in pregovarjal, tako da se mu je lahko približal ...

... ter ga zagrabil in odnesel s stolpa.

Na vrhu Stolpnika (1014 mnv) nas greje topel čaj in kuhano vino in predvsem prijazna pogostitev gostiteljev.

Ob prijetnem kramljanju nas niti dežek ni motil ...

To pa je napačno parkiranje - mogoče se je čarovnici mudilo ...

Lepo urejen bivak.

Za slovo smo še zapeli ...

Slovo od stolpa in proti Žički kartuziji.

Legenda o Konjiškem zmaju pripoveduje o tem, da je Konjiška gora znotraj votla. V njej je nekoč valovilo mogočno gorsko jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru.

Pogled proti Zrečam in Pohorju.

Zmaj je zahteval, da mu vsako leto na Jurijevo pripeljete šest konjiških devic! Ob misli na zmajevo zahtevo je vse spreletel srh. Vendar, če so si hoteli rešiti življenja in svoje domove in vso dolino pred povodnijo, s katero jim je zagrozil, so se mu uklonili.

Tako so vsako leto k njemu v dolgi procesiji odpeljali šest devic in nekoč je bila med njimi tudi graščakova hči. Naenkrat je v gori strahovito zagrmelo in zabučalo in še preden je zmaj utegnil požreti vseh šest dravinjskih lepotic, je prijezdil na belem konju sv. Jurij. Zmaju je presekal vrat in tako rešil nedolžna dekleta ter prebivalce dravinjske doline pred strašnim zmajem.

Graščak pa je bil tako vesel, da je sv.Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo hčer, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija.

Prebivalci dravinjske doline pa so se še dolgo spominjali teh dogodkov in v spomin na to so tudi izbrali svoj grb belega konja na zelenem polju in modrim nebom nad njim. Svoj trg so poimenovali Konjice, goro, kjer je nekdaj prebival strašni zmaj so poimenovali Konjiška gora.

Jezerski izvir, ki spominja na nedolžne mladenke pa so poimenovali potok Gospodična.

Trije križi - markantno razpotje. Postavljeni so bili leta 1979.

Vlado nam je razložil o zgodovini tukaj postavljenih križev.

Križi so bili prvotno nameščeni na različnih mestih v gozdovih Konjiške gore in zapuščeni, zato so jih združili na enem mestu.

Na drugi strani Stolpnika

proti Kamni gori

Zadnji strm in spolzek breg in že smo pri Žički kartuziji.

Kartuzijanski samostan se nahaja v skriti dolini sv. Janeza Krstnika.

Emin zeliščni vrt

Gastuž - najstarejša gostilna na Slovenskem.

Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije.

Vhod v kartuzijo

Modra kavčina - potomka več kot 400 letne najstarejše trte na svetu z Mariborskega Lenta.

To je najstarejša kartuzija v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije.

Žička kartuzija je bila nekaj časa metropola tega reda, saj so tedaj tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.

Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan.

Ob razpustitvi je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje ali pa stopili med posvetno duhovščino.

Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. V lasti te rodbine je bila vse do konca II. svetovne vojne.

Kartuzijsko pokopališče s kapelo.

Razvaline objektov

Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin.

Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev.

Obzidje žičkega samostana s stolpi je iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju, ki je bilo potrebno zaradi nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige.

Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika , po njej pa se je poimenovala celotna dolina.

Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja.