URŠLJA GORA (1699 mnv)

URŠLJA GORA (1699 mnv)

PD ZZV CELJE

Nedelja, 12.oktober 2014 - Pripeljali smo se v Kotlje k Ivarčkemu jezeru ter se odpravili po "Grofovski poti" na vrh Uršlje gore, včasih imenovana tudi Plešivec. Že od spodaj se je svetil oddajnik v soncu , vendar na vrhu ni bilo pričakovanega razgleda na vse strani - vse do Triglava, Visokih Tur in do Panonske nižine. Ogledali smo si najvišje postavljeno cerkev v Sloveniji – cerkev sv. Uršule, odpravili se proti križu, ki stoji na najvišji točki ter uživali dobrote iz nahrbtnikov.

Ob planinski koči je bilo poleg nas še mnogo drugih planincev, tudi najmlajši so uživali v jesenskem vzdušju. Vračali smo se »Čez Kal« do Poštarskega doma, kjer so nekateri še žigosali dnevnike. Po kratkem postanku ob avtobusu in v veseli družbi še drugih planincev ob koči, (saj nismo bili edini, ki so izkoristili lep sončen dan), smo se odpravili proti domu.

Pri Ivarčkem jezeru smo naleteli na zaklenjena vrata. Ni bilo ogleda jezera niti jutranje kavice ...

Le kdo si lasti jezero ??

Odpravili smo se po "Železarski poti proti Jurčku ...

Pri Jurčku pa smo krenili po cesti do "Grofovske poti".

Vrh Uršlje gore z oddajnikom je že blestel v soncu ...

Zavili smo na "Grofovsko pot". Tu je menda nekdaj hodil grof Thurn - bog ve kateri ...Zadnji Otto Thurn je bil rojen 1893 in je bil gluh od rojstva. V Münchnu je doktoriral. Delal je skulpture in bil graver. Podedoval je ravenski grad in ogromno posestvo. Nemci so ga razlastili in odpeljali v Dachau. Iz taborišča se je vrnil v Pliberk. Bil je izvrsten šofer kljub svoji gluhoti in je celo z avtomobili večkrat tekmoval. Umrl je leta 1956 in je pokopan v Pliberku.

Pot je lepo speljana v ključih med vresjem, macesni, smrekami - v senci

Počitek - saj smo morali opraviti do vrha kar 1066 m višinske razlike.

Razpadajoča gozdarska koča ..

Lesena koča obsijana s soncem in jesenskim obarvanim listjem ...

Pri "bifeju" smo se ustavili in dušo poplaknili ....

Uršlja gora se je sprva imenovala Plešivec. Od postavitvi cerkve sv. Uršule leta 1602, pa so jo domačini poimenovali kar Uršlja gora; danes jo nekateri imenujejo kar Gora - "grem na Goro"! To pomeni, da je hišna gora domačinov, saj marsikateri redno zahaja na njen vrh, nekateri pa tudi vsak dan.

Sebastjan Oblak je Ravenčan in se je na Uršljo goro odpravil že 2500-krat. Je ljubiteljski fotograf, ki odkriva tisočero obrazov Uršlje. Zadnjih pet let ustvarja predvsem fotografski cikel Uršlja gora, za katerega je zbral že dvajset tisoč posnetkov.

Čeprav se je g. Oblak že povzpel na Mont Blanc in Kilimandžaro, bil v Andih in na skandinavskih vrhovih, pa najraje pohajkuje po domačih vršacih, mu je kot pohodniku in fotografu najljubša Uršlja gora, ki jo vidi kar z domačega dvorišča.

Svoje fotografije razstavlja po Koroški, izdal pa je tudi že fotomonografijo Uršlje gore.

Znamenje na križišču poti

Na severni strani Uršlje je vas Kotlje, kjer je domačija in grob pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Vse naokoli pa je svet z ljudmi in prizorišči njegovih novel in romanov.

Pod Uršljo poteka tudi Vorančeva pot od Rimskega vrelca, mimo njegove rojstne hiše in po njegovih poteh - tudi do Pekla in do Prežihovine, kjer je danes muzej.

Še zadnji vzpon do vrha!

Le koliko časa še ...

Od spodaj je bil vrh v soncu, ko pa pridemo iz gozda, pa se je cerkvica sramežljivo skrila v meglico ...

Naši pokrajini dajejo značilni pečat znamenja, poljski križi in križi na vrhu gora, so najrazličnejših oblik in izvirajo iz različnih obdobij. Znamenja so kot zasebni spominski kraji in spominjajo ljudi na tragične nesreče ali pa izražajo zahvalo za uslišane prošnje v stiski. Nekatera znamenja so bila postavljena kot izpolnitev zaobljube.

Prav tam, kjer danes stoji cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula se je naselila sprva na Pohorju. Ker so pa tam pastirji preveč pokali z biči, ji ni bilo všeč in je poiskala drugo goro. ...

Na sedlu pri sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. Na tem kraju so nekega dne našli podobo sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi ji romarji pohodili vso travo in ni pustila tam zidati cerkve. Zjutraj pa je tam zagledala, kjer bi morala stati cerkev, namesto trave - globoko strugo. - to pravi legenda!

Užaljena sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobe, da jih nesejo domov. - tako pravi legenda!

Oddajnik na vrhu - viden daleč naokrog!

Razgled na severno stran: Ravne, Prevalje ...

Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo.

V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje.

Tipično koroško znamenje s stebričkom, nastavkom z nišami (»tabernakelj«) in strešico se je izoblikovalo v gotiki in se razširilo predvsem na spodnjem Koroškem in v predelih nekdanje vojvodine Koroške.

Nastanek tega znamenja je povezan z legendo o prihodu sv. Uršule na Uršljo goro. Štajerci so trdili, da je prišla na goro po njihovi strani, saj se pri njih vidijo odtisi klečanja sv. Uršule na skali. Korošci pa so trdili, da je prišla po njihovi strani, saj je bila na tem mestu skala tako mehka, da se ji je noga ugreznila vanj

Na jelenovem pašniku se je sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, a vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, d jih potem nikoli več ne bodo bolele.

Ko je sv. Uršula prišla na goro, ji je tu bilo všeč. Na najlepšem prostoru pa je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. - tako pravi legenda!

Sv. Uršula mu je naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Pohorju.

Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, saj se že kakih 200 let ni pri jezeru prikazala niti pastirica niti kak pastir, da bi se lahko malo pogovarjal. Obljubil je sv. Uršuli, da bo jezero preselil, vendar po moški navadi ni premislil, kako lahko je obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti. ... Ampak moral je obljubo izpolniti in preselil je jezero na Pohorje, kjer je še danes.

Le kako spraviti nogo v tako majhno luknjo? Marsikomu se je tudi pripetilo, da je lahko spravil nogo v dolbino, iz nje pa zelo težko ...

Sv. Uršula je ostala pri teh mehkih ljudeh ...

V dolini Prevalje, Strojna in naprej že avstrijski hribi ...

Uršlja gora je ob lepem vremenu zelo razgledna gora!

Gora nam ni hotela kljub lepim napovedim, pokazati vsega razgleda - treba bo še kdaj se povzpeti na njo!

"Prav l’po gleda Uršla dov na nas" ...

Pravljični prizori na vrhu!

Pogled na Šmohorco

S pomočjo koroških radioamaterjev je bil leta 1961 tu postavljen pretvornik, leta 1962 pa so postavili še TV-oddajnik 100 W RCA in UKV oddajnik 250 W BHG; pokrivali so Koroško in Štajersko. Za transport gradbenega materiala in ostale opreme se je sprva uporabljala tovorna žičnica, ki so jo ukinili leta 1969, ko je po na novo narejeni cesti pripeljal prvi avto.

Jesen na gori

Jesensko drobno cvetje ...

Bodeča neža ali brezstebelna kompava je pritlikava rastlina, ki se pred sovražniki ščiti z veliko število ostrih trnov.

Stolp se je zavil v meglo ...

Cerkev sv. Uršule na Uršlji gori je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Stolp so zaradi strel morali kasneje znižati.

Čašasti sviščevec, ki že skoraj jemlje slovo ...

Še en pogled z vrha v dolino, kjer se valijo rahle meglice ...

Spomenik padlim Korošcem v vojni.

Glavni oltar z lesenim kipom sv. Uršule.

Zgodovina pripoveduje, da so se davnega leta 1570 zbrali na kmetiji Florjana Plešivčnika in njegovega sina Antona kmetje, gospodarji s pobočij Plešivca. Plešivčnik, Macigoj, Naravnik, Šisernik, Vernišek, Močilnik in Prevolnik so se dogovorili, da bodo sezidali na Gori tak božji hram, da v sedmih okoliških deželah ne bo tako velike cerkve na taki višini.

Rekli so, da petih reči pod plaščem sv. Uršule nikoli ne manjka: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in ‘ta prave krščanske vere’.

V tistih dneh je vladala v naših krajih velika zmeda. Nova vera, protestantizem, se je širila po mestih. Preganjala je ljudske pobožnosti in grmela proti tistim, katere so imeli preprosti ljudje najraje: proti Mariji in svetnikom. Oklenili so se je tudi slovenjegraški purgarji. Da bi se vrnili stari časi, so se trdni kmetje obrnili k sveti Uršuli in začeli zidati

Danes je cerkev obnovljena, vendar skromna.

Slike za križev pot so podarili akademski slikarji.

Vlaga in viharji (tudi zgodovinski) so marsikaj uničili.

Ko je ljubljanski škof Hren zvedel za zidavo nove cerkve na Plešivcu, se je kar takoj odločil za ogled. Videl je brez načrta narejeno cerkev, zato je dal potrebna navodila. Dela so po tem obisku hitro končali in na nedeljo, 18. avgusta 1602, je škof cerkev in tri oltarje v njej že posvetil. Sem so prihajali romarji iz vseh krajev in dežel, zato so okrog cerkve postavili več hiš za zavetišče romarjem in duhovnikom. V drugi svetovni vojni so partizani te hiše požgali, da jih ne bi uporabljali Nemci. Po vojni je bil obnovljen le planinski dom, drugo je ostalo v razvalinah.