Zirbitzkogel

Udeleženci pohoda PD ZZV Celje smo se odpravili na najvišji vrh Seetalskih Alp kot tudi celotnih Labotniških Alp, v nedeljo, 29. junija 2014.
Z avtobusom nas je Božo pripeljal do Waldheimhütte, na višino 1614 m. Bilo je mrzlo in vetrovno, vendar sončno jutro. Pot se je zlagoma dvigala po široki poti sprva skozi gozd cemprinov, smrek in med kravicami, ki so nas radovedno gledale: Le kam gredo, če je tu spodaj tako lepo!
Res je bil vrh v megli in vetra je bilo še več in močnejši, da smo se zavili v kapuce, kape, anorake in le prispeli na cilj - oz. na vrh. Red Bull je pri koči imel postavljen cilj - ampak ne za nas - gorski tekači so tekli od St. Anne do vrha. Koča Helmut-Erd Schutzhaus ali Zirbitzkogelhaus se nahaja le 20 m pod vrhom. Ker je bil vrh skrit in je pihalo kot za stavo, so se le nekateri odločili za vzpon naprej - videti pa tako ni bilo nič! Po kratkem druženju v prijetnem zavetju zimske sobe in malici, smo se odpravili po grebenu proti Fuchskoglu. Tudi tam je močno pihalo, pa še videlo se ni nič. Šli smo nad izvirom reke Lavant nad Lavantsee, dokler se nismo spustili nižje, kjer je bilo boj prijetno. Pod nami je bilo Wildsee – čudovito gorsko jezero, ki mu je gladino kravžlal vetrček. Na tej južni strani je bilo kot v nekem drugem svetu – polno blazin in grmičkov rjastega sleča (rododendrona), ki pa še ni zacvetel v polni moči. Ko smo prispeli do Turškega križa, je bila le še kratka pot do koče Waldheim, kjer smo zaključili našo krožno pot.
Lepo je bilo, kljub temu, da je vreme v visokogorju pokazalo svoje »zobe«. Opozorilo nas je, da moramo vedno biti pripravljeni na spremembo vremena in imeti s sabo dovolj primernih oblačil.