Zahomski Vršič

PD CELJE MATICA 16. 11. NA ZAHOMSKI VRŠIČ, 1813 m

Pohod po izgubljenih slovenskih planinah smo začeli v Zahomcu/Achomitz, 614 m, kjer smo si ogledali vaško cerkev sv. Martina iz leta 1182 in spoznali Slovenca, upravljalca in trenerja sučarskih skakalcev ter profesorja iz slovenske gimnazije v Celovcu. Odsvetovala sta nam slabo označeno pot na sedlo nekoč slovenskega imena Stobovce, danes poitalijančeno Bartolo, Bartolosattel, 1175 m, Za naše izurjene vodnike, to ni predstavljalo kakšnih ovir, skakalčeva hči pa je tu nekoč neprijetno zašla. Odpravili smo se ob bogato vodnatem potoku Bistrica, ki smo ga morali z nemalo spretnosti prečiti in nato navkreber do omenjeneha sedla. Tu se sekata južna alpska pot 403 in del Vie Alpine. Na Zahomski planini smo si ogledali prazni hlev z zavetiščem in straniščem, že na italijanski strani. Veter nas je spremljal do Vršiča nad planino/Schönwipfel/Monte Acomiza, 1813 m in do Mussolinijevega bunkerja na južnem podvrhu, 1760 m. Sestopili smo do sedelca, 1682 m, kjer smo prispeli na pot 508 in gozdarsko kočo Rifugio Forestale Cima Muli, 1495 m. V dolino smo se spustili po poti 508a, ki so jo gradili ruski ujetniki med prvo vojno, po Vrtinovi grapi/Val Bartolo, 935 m do mostu, mimo plezališča v Žabnice/ Seifnitz/Comporosso, 805 m. Tu sta nas čakala oba Slovenca, ki sta nas zapeljala do kombija v Bistrici. Hodili smo okoli 7 ur in naredili okoli 1000 višinskih metrov.

Zelo lepe in pozabljene slovenske planine, hvala Tone!

Pozdrav,

Lenka Drev