MOJA POT NA TRIGLAV – NA TRIGLAV NEKOLIKO DRUGAČE

V visokogorje sem šel prvič šele pri sedemnajstih, ko me je prijatelj in sosed Miran povabil, da greva v Julijce. Sam si je pred tem domnevno že nabral dovolj izkušenj, ko je spremljal »difovce« na izobraževalni turi. Izkazalo se je, da premalo, saj sva že prvo noč bivakirala visoko nad Kranjsko Goro. Danes vem, zakaj nisva mogla kar tako prečiti do Tamarja. Na tisti desetdnevni turi sva osvojila tudi Triglav, in sicer 12. 8. 1978.

V naslednjih letih sem se na Triglav podal še večkrat; enkrat sem imel tudi to srečo, da sem videl vse do morja, bil je namreč jasen dan po nevihti. Nanj sem se povzpel tudi pozimi leta 2009. Stal sem že na višjih vrhovih po Evropi, a zimski vzpon na našega očaka je moj do sedaj najzahtevnejši vzpon, saj je bilo premalo snega za dobro varovanje s cepinom.

V meni pa se je porodila želja, da bi se simbolu slovenstva poklonil še na nekoliko spoštljivejši način, kot je sicer običajen naskok na vrh iz ene izmed dolin ali pa čez Plemenice, iz Bohinja ali s Pokljuke. Odločil sem se, da grem na Triglav peš kar od doma, tj. iz Reke nad Laškim. Vso pot sem prehodil sam in brez pomoči na poti.

Traso sem načrtoval po najdirektnejši liniji, izogibal pa sem se prečenju grebenov, ker je bilo to ob slabem vremenu poleti 2014 prenevarno, predvsem v popoldanskem času, jaz pa sem planiral celodnevno hojo. Zavedam se, da trasa ni najboljša, vendar je takšna, kakršno sem začrtal po najboljšem vedenju in poznavanju terenov. Pred odhodom sem zložil opremo v večji nahrbtnik Deuter Guide 45+, vendar sem ga moral nekajkrat izprazniti in izvzeti nekaj stvari, saj je bil občutno pretežak. Ko sem ga zadnjič postavil na tehtnico, se je kazalec ustavil pri 14 kg. S sabo sem imel poleg čelade, plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta tudi štirizobe dereze in gamaše, ostalo so bila nujno potrebna oblačila, ki sem jih pral tudi med turo, in nekaj hrane kot nujno »železno« rezervo.

Od doma iz Reke nad Laškim sem odšel v torek, 5. 8. 2014, ob 14.20. Že ob prvem fotografiranju se je ulil dež za srečo. Do Laškega sem zato preko Gabrnega odšel kar po cesti in ne preko travnikov, saj nisem hotel že prvi dan zmočiti čevljev. Iz Laškega do Šmohorja me je ob močnem deževju pospremila Olga, nato pa sem sam nadaljeval pot do Mrzlice, kjer sem prvič prenočil. Budilka me je zbudila ob 5.20, da sem na pot krenil ob 6.00, tako je bilo večinoma vse naslednje dni.

Pot sem v sredo, 6. 8., nadaljeval preko Podmeje, Čemšeniške planine in Motnika do Doma na Menini planini, kjer sem prenočil drugič. Na tej poti sem imel težave z orientacijo na odseku od Srobotnega do Slopija; smerno tablo za Slopi sem našel polomljeno v grmovju, nato pa 40 minut do Slopija oziroma Pleša ni bilo nobene markacije, odcepov pa je bilo več.

V četrtek, 7. 8., sem prečil Menino preko Planine Travnik in Ravni do Črnivca, kjer sem se povzpel proti Kašni planini in Kranjskemu Raku, dalje pa ob plohi do Domžalskega doma na Mali planini. Po večerji in prijetnem druženju z bajtarji sem udobno prespal, sam v lepo obnovljeni večposteljni sobi.

V petek, 8. 8., sem preko Planine Dol sestopil do Kraljevega hriba, nadaljeval dober kilometer proti Stahovici in se nato po dolini Korošice povzpel na Kriško planino in Kravec do doma Rozka na Gospincu. Udobno sem prespal v sobi s kopalnico, prijazna Teja pa mi je postregla z okusno večerjo: dunajski, pomfri, solata, ni ravno planinska »košta«, a je bila primerna imenitni nastanitvi.

Naslednji dan, v soboto 9. 8., sem prečil dolino Kokre in se mimo Doma na Čemšeniku in povsem novega Zavetišča pod Hudičevim borštom povzpel na Kališče, od tam pa prečil pobočje Storžiča mimo Velike Polane do Doma pod Storžičem. Poti na območju PD Preddvor so vzorno markirane in urejene, čeprav je spomladi žled naredil veliko škode, planinci pa so gradili tudi novo planinsko kočo.

V nedeljo, 10. 8., sem se ob običajni šesti uri odpravil proti Tržiču, kjer sem kupil sadje, zelenjavo in multivitaminski sok, nato pa nadaljeval po cesti proti Begunjam. Pri odcepu za Drago sem se mimo gradu Kamen povzpel do planine Planinica in Polške planine, nato pa se spustil do Završnice in nadaljeval pot preko Doslovške in Zabreške planine do Valvazorjevega doma pod Stolom, kjer sem šestič prespal. Odcep v Završnici proti Valvazorju je slabo markiran, napisna tabla je ležala na tleh 100 m stran, zato sem jo prestavil nazaj na odcep poti. Mladenka, ki je delala v planinskem domu, mi je povedala, da je bila prejšnji teden s prijatelji na morju, in sicer so se tja z Jesenic odpravili kar peš. Očitno moja pot ni bila tako zelo neobičajna, zlasti če zanemarimo EMŠO. Ta dan sem hodil veliko po asfaltu, zato sem čutil bolečine v stopalih in bokih tudi še ob tretji uri zjutraj, vendar je bolečina do jutra k sreči popolnoma izginila.

V ponedeljek, 11. 8., sem nadaljeval pot proti Javorniškemu rovtu in tako kot mnogi pred mano, kar se je lepo videlo po pohojeni travi, zgrešil slabo markiran odcep na levo z gozdne ceste. Na splošno so poti na tem območju slabo markirane. Pri Domu na Pristavi (na seznamu PZS kot planinska koča) mi je najemnik razložil, da nima nič s planinci in tudi vpisne knjige nima. Nadaljeval sem v smeri Planine pod Golico, kjer sem si tik pod Črnim vrhom na lepi klopci privoščil zajtrk. Takrat je iz doline prihrumel starodobni džip s prijaznima lastnikoma malo višje lociranega vikenda. Malo smo se pogovorili, nakar mi je gospod svetoval, kako naj pridem do Dovjega brez vzpona na sedlo Rožca, in sicer po cesti Dovje–Jekljevo sedlo. Pot je bila dolga, tako da sem prispel v Dovje okoli 18. ure, kjer sem si v gostilni Pri Aljažu privoščil velik »špricar«, nato pa nadaljeval do Aljaževega doma v Vratih, kjer sem prenočil zadnjič na svoji poti.

Pri večerji smo se pogovarjali o vremenu, ki je kazalo slabo, in res me je ob 3.00 prebudil močan naliv, ki je trajal nekako do 5.30. Takoj ko je nehalo liti, sem se odpravil proti Kredarici, kamor sem ob rahlem rosenju prispel ob 10.30. Brez počitka sem nadaljeval na vrh Triglava, še prej pa sem si namestil čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet, saj je bila skala zelo spolzka. Aljažev stolp sem pozdravil ob 11.50, tj. natanko dve uri in pol manj kot sedem dni po odhodu od doma in natanko 36 let po prvem vzponu. Na meglenem vrhu brez razgleda sem se fotografiral in takoj začel sestopati proti Planiki, vendar me je že na odcepu zajela močna ploha in me premočila do kosti. Prijazna dekleta na Planiki so mi za silo posušila oblačila in čevlje, planinca z Dolenjske pa sta mi obljubila prevoz iz Krme do Jesenic. Tam sem sedel na vlak, s katerim sem v Laško prispel ob 22. uri ter tako zaključil večdnevno turo.

Po osvojitvi Triglava me je obšel blažen občutek zmagoslavja in takoj sem pozabil na vse težave na poti. Hodil sem 90 ur (čas s postanki), prehodil pa okoli 280 km.

Za opravljeno turo mi je čestitalo veliko prijateljev in znancev, poznavalci in tudi taki, ki so me spraševali, če sem šel tudi domov peš.

V planu imam še en vzpon na Triglav, vendar z obiskom čim več vrhov ob poti, za kar bom vsekakor potreboval lepše vreme, več časa in lažji nahrbtnik.