GRINTOVEC – 1.8.2015 (PD ZZV Celje)

Planirani pohod na Grintavec je bil prvotno v nedeljo 2. avgusta. Zaradi slabe vremenske napovedi v nedeljo, smo se odločili, da pohod izvedemo kar v soboto. Pa smo se odpravili iz Celja, Žalca .... proti Preddvoru, proti Zgornji Kokri do Suhadolnika.

Odpravili smo se kar s kombijem do izhodišča. Po takih cestah, ko smo se tokrat vozili, kakšen večji avtobus ne bi zmogel.

Pripravili smo se, opremili in poiskali izhodišče ...

Naš cilj je tam visoko pod oblaki, s soncem obsijan ...

Suhadolnikova domačija pod Grintovcem.

Na razpotju ... Skupina z vodnikom Stankom je krenila po Stari poti, ki vodi na Kokrsko sedlo.

Skupina pod vodnikoma Janezom in Mitjo (prisotna tudi Franja), pa smo krenili Čez Tašno.

Pot se je pričela vse bolj vzpenjati, pri votlini pa smo si nadeli čelade in se pričeli ob jeklenici vzpenjati po skalah in s pomočjo klinov ter ob tako pripravnih lesenih lestvah, da je bila pot kar prijetna

.

Še nekaj vzpona ob lepo nadelani stezi, po lojtrci gor ... nato po grapi ...

in že se pot položi in se nam priključi z desne Stara pot, od koder bo prišla Stankova skupina.

Ob poti rožice – tudi tale preobjeda je čudovita in poudarja svojo modro barvo med ostalimi, da je bolj upadljiva – čeprav je strupena.

Že kmalu ugledamo naš prvi cilj – Zoisovo kočo na Kokrskem sedlu.

Tu nekje je stala stara Frischaufova koča.

in že smo pri koči!

Čudovit pogled je na vse strani: tako v dolino kot po gorah naokrog ...

Kot stražar, ki nas opazuje, ko se vzpenjamo vse više in na najvišjo goro Kamniško-Savinjskih Alp (Grintovec) ...

Grintovec – 2558 m, ki ga obletavajo meglice ...

Vzpon od koče in prvi postanek.

Pogled nazaj na Kokrsko sedlo – že kar nekaj poti je za nami ...

Zadaj Kalška gora

Občudujemo blazinico kamnokreča

Najdejo se tudi drobne cvetke planike.

Belska in Jezerska Kočna

Pravljično – dvignili smo se nad oblake in nad njimi se dvigajo visoki skalnati vrhovi Kalške gore.

Vednozeleni kamnokreč

Med skalnatimi razpokami poženejo čudovite blazinice cvetja – zvončice so se združile in se spoprijateljile s kamnokrečom.

Visoko nad oblaki ....

Na sedlu le slutimo obrise koče – dolga pot je že za nami.

Kalški greben – v ozadju se vidi stolp s Krvavca.

Naša skupina na vrhu najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp – Grintovec – 2558 m.

Stalni obiskovalci naših visokih gora – planinske kavke.

Na vrhu smo se opremili in pripravili na pot proti Mlinarskemu sedlu.

Spuščanje z vrha s pomočjo jeklenice in samovarovalnim kompletom.

Razgled čez škrbine na Gornje Jezersko.

Čez Mali Jezerski Grintovec ...

Pogled na Zgornje in Spodnje ravni ter na Češko kočo na Spodnjih ravneh.

Po grebenu ...

Na drugo stran pa pogled na Velike pode in bivak.

Grintavec z druge strani ...

Čudoviti šopki kamnokreča!

Zoisove zvončice obsijane s soncem in skrite v ozki špranji.

Na Mlinarskem sedlu – 2334 m

Še malo plezanja navzdol na Mlinarsko sedlo.

Še en čudež narave in lepota, ki se napaja iz skal, da nas razveseljuje!

Divji, kamniti svet naših gora ...

Še en čudež narave – iz kamna blazinica kamnokreča ...

Štruca – 2457 m

Froelichov svišč - rastlina je ime dobila po nemškem zdravniku Josefu Aloisu von Frölichu.

Roža je v Sloveniji zavarovana od leta 1922.

Proti bivaku ...

Še ena lepotica naših gora – Panonski svišč je odkril idrijski zdravnik in naravoslovec Giovani Antonio Scopoli na Poreznu.

Bivak Pavleta Kemperla pod Grintavcem.

Ovila nas je megla ...

Pogled navzgor ob steni v meglo ...

Pogled navzdol - megla!

Ko smo prestopili Mala vratca, se nam je pokazalo še sonce – vendar Zoisova koča je bila skrivnostno ovita v meglo.

Hitro smo sestopili s Kokrskega sedla v dolino in pogled nazaj – koča se nam je skrila.

Pogled navzdol – do doline je še daleč ...

in še dobro, da nas je kombi prišel iskati k spodnji postaji tovorne žičnice, saj nam je prikrajšal kar za eno uro hoje do koče v Kamniški Bistrici.