JEREBICA – 27.9.2015

PD ZZV CELJE

Odpeljali smo se proti mejnemu prehodu Rateče, mimo Rabeljskega jezera, proti prevalu Na Žlebeh (Nevejskemu prevalu), do izhodišča pri Belem potoku.

Planirana je bila pot na Jerebico z italijanske strani, pa tudi vračanje nazaj po isti poti.

Severna stran je še bila v senci in je bilo še kar mrzlo, saj smo kar en čas hodili po gozdu. Na poti proti Jezerskemu sedlu, pa je prikukalo iznad sedla na nas sonce, ki nas je ogrelo, pa je bilo kar bolj prijetno. Na sedlu smo si privoščili počitek in še kakšen prigrizek, nato pa naprej po stezi, ki se je počasi vzpenjala pod Gorenjim Voglom. Prečenje strmine, spust po kratkem žlebu in pred nami se je prikazal vrh Jerebice. Na sedlu med Gorenjim Krivim Robom in Jerebico se ustavimo in uživamo v razgledu na obe dolini in po okoliških gorah. Sledi prečni rahel vzpon proti vrhu, vmes je le nekaj težjega terena, kar premagamo brez težav. Na vrhu nismo sami in med drugimi obiskovalci tega vrha, srečamo dva naša planinska prijatelja iz SPD Celovec – iz Pliberka, Janeza in njegovega sina. Na vrhu uživamo vsak po svoje in v občudovanju razgleda z vrha – kraljevski pogled na vse strani. Še posebej, ko nam Valentina, vodnica iz Bohinjske Bistrice, ki se nam je pridružila na pohodu, razloži imena vseh gora, vrhov, hribov, kamor seže pogled. Kot je Vlado povedal – to je živa enciklopedija. Pa ne samo to – tudi dobra vodnica je.

Po enournem postanku na vrhu, smo se morali vrniti v dolino.

Slike povedo vse, zato si jih kar oglejte in se nam naslednjič pridružite.

V Jezerski dolini na izhodišču - pripravljeni na "avanturo"; večina kar prvič na nepoznano osamelo goro nad Rabeljskim jezerom.

Rabeljske špice, ki kipijo s svojimi vrhovi v nebo!

Jerebico (Cima del Lago) ali Vrh nad Jezerom, imenujejo nemško govoreči v tem delu Italije, tudi Raibler Seekopf, naši pa kar Jérebca. Italijanski divji lovci so jo imenovali Carbonaria.

Kljub ponekod kar strmi poti, smo iz nahrbtnikov iskali rokavice, zato smo se razveselili sonca, ki je pokukalo izza sedla.

Akrobacije na poti!

Tončka pa deli veselo razpoloženje in tudi svoje mazilo ...

Na Jezerskem sedlu, kjer se naša pot združi s tisto iz Možnice, si privoščimo počitek na soncu.

Viš se nam je odkril - rahlo pobeljen!

Razgibana pot s sedla nas vodi pod Gorenjim Voglom ...

Polička pod skalo, kjer prečimo strmo področje ...

Pot s čudovitimi razgledi, nekaj v senci, pa tudi po soncu, ki nas prijetno greje, nima pa več svoje moči.

V soncu obsijan Viš. Desno Bela špica, Rabeljska špica, Divja Koza v megli; levo Koštrunove špice, Mt.Cregnedul, Špik nad Špranjo, Montaž kuka iznad sedla zadaj in je v megli.

Takšne markacije s smeški nas spremljajo na poti!

Idila v jesenskih barvah!

Kaninsko pogorje ...

Lepota gora, ki se jih ni moč nagledati!

Treba se je ustaviti, razgledati in občudovati ter se naužiti gorskih lepot!

Vrh je že blizu - za nekatere pa še takooo daleč ...

Po kratkem žlebu navzdol ...

Dolina Koritnice ... desno Rombon, naravnost zadaj Krn.

Ko pridemo na greben, zagledamo pod sabo Rabeljsko jezero - kot iz pravljice. Kazi le Rabelj zadaj in ostanki dejavnosti rudnika.

Mangart

SV stran pada v skokih na gozdnate vrhove v grebenu, ki se konča na Predilu. Levo se vidi plaz Stože, ki je naredil ogromno škode temu predelu ter razdejal in uničil Log pod Mangartom.

Desno Rabeljske špice, levo Kraljeva špica, zadaj Dobrač.

Pa smo na vrhu ...

Uživanje na vrhu!

Na vrhu smo srečali naša planinska prijatelja iz SPD Celovec, iz Pliberka - Janeza in njegovega sina. Pridružila sta se nam na poti nazaj.

Loška stena

Pred nami, kot na dlani Mangart in desno Jalovec - vendar so vrhovi zaviti v meglo.

JV del Jerebice pada strmo v dolino Loške Koritnice, bolj južno pa v dolino Možnice, od koder je tudi speljana planinska pot.

Otoček na jezeru!

Vodnica Valentina iz Bohinjske Bistrice, ki se nam je pridružila na pohodu, nam je bila pripravljena razkazati in poimenovti vse vrhove okrog in okrog nas! Vsi z zanimanjem poslušajo Valentinino razlaganje!