KUCELJ IN KOŠKA SLAPOVA

15.3.2015 – PD ZZV CELJE

V nedeljo, 15. marca 2015 smo se odpravili na JV DEL Slovenije – na Dolenjsko, proti Višnji gori. Pričakal nas je vodnik ter markacist iz PD Polž Višnja gora, Ivan Čebular, kateri nas je spremljal in vodil po njihovi planinski poti. Pohod smo pričeli v Dednem dolu, kjer smo si ogledali cerkev sv. Marije, ob kateri je tudi prvotna manjša cerkev, v kateri je božji grob. Naokrog pa vodi križev pot z lepo obnovljenimi kapelicami. Ob cerkvi nam je Ivanova družina s prijateljicami pripravila dobrodošlico s čajem in raznovrstnim pecivom. Ivan nam ni samo razkazal obe cerkvi, razložil in povedal je marsikaj o zgodovini, o legendah ter vse kar nas je zanimalo.

Pot nas je vodila po njihovi označeni poti »Pot dveh slapov«, po dolini ob potočku Višnjici in po soteski, kjer je bila lepo urejena pot. Videli smo, kakšno škodo je tudi tu naredil lanski žled. Sedaj miren potoček pa marsikdaj uniči pot in brvi, ki so številne na poti za lažjo prečenje. Po bregovih in gozdovih je vse belo zvončkov, ne manjka pa tudi drugih spomladanskih rož. Vodnik Ivan nas je lepo vodil in med potjo ob postankih razlagal o značilnostih poti, o njihovem delu, o naravnih lepotah, o zgodbah in legendah iz teh krajev, o lehnjaku, iz katerega so si nekoč domačini gradili hiše in še mnogo kaj. Potešil je naša radovedna vprašanja in prav prijetno je bilo hoditi z njim.

Na vrhu Kuclja smo se povzpeli še na stolp in se razgledali po širni Sloveniji – žal je bilo oblačno, pa kdaj drugič!

Pri kmečkem turizmu Habjan nas je čakalo presenečenje – pogrnjene mize z dobrim golažem, ki se nam je kar prilegel. Poleg pa še kozarček vina in kar si je kdo poželel.

Ob potoku Kosca smo videli veličasten slap, kjer voda polzi in dere prek lehnjakove stene in si izbira samosvojo pot v tej divjini. Celotno slapišče je v resnici visoko kakih 30 m.

Prijazni domačini, ki so nas spremljali so nam popestrili pohod. Veseli smo bili, da so nam pokazali te skrite lepote odmaknjenega sveta.

Hvala vsem, ki se trudijo in ohranjajo te poti tako, da ostane narava neokrnjena, pa vendar dostopna tistim, ki si jo želijo videti in doživeti.

Hvala za ves trud in prijetno druženje vodniku Ivanu in vsem njegovim - lepo je bilo!

Dedni Dol – tu nas je pričakal domači vodnik Janez.

Vreme je bolj megleno – vendar je obljubljeno lepo vreme.

Livade so polne zvončkov.

Že na začetku so kapelice ob poti … napotimo se proti cerkvi v Dednem Dolu.

Gremo proti cerkvi Žalostne matere božje.

Cerkev s kapelo Božjega groba in 10 kapelicami leži v skriti dolinici v razpotegnjeni vasi Dedni dol

Nekateri stari objekti stoje propadajo, kot povsod po naši ljubi deželici …

Zanimiva lesena izrezljana vrata v cerkev.

V lopi cerkve so nas pričakale pridne domače gospodinje in nas pogostile z raznovrstnim pecivom ter čajem.

Valvasor za to cerkev, ki je po slogu sodeč bila zgrajena okrog 1450 leta piše, da je to čudežna cerkev, ker se zvonovi sami od sebe večkrat oglasijo.

Dobili smo tudi čaj z medom …

Glavni oltar ima kip in sliko Matere Božje, ki se na oltarju s posebnim vrtilnim mehanizmom lahko zamenjata – se zavrti in podoba se zamenja.

Med vrtenjem …

Cerkev Žalostne matere Božje, s kapelicami in Božjim grobom, je bila še vse do pričetka druge svetovne vojne priljubljena romarska točka.

V območju kapelic je tudi Kapela Božjega groba, ki je bila prvotno prav gotovo cerkev, saj so še sedaj dobro vidni ostanki prezidav, rušenj, fresk, gotskih reber. Naokrog pa kapelice Križevega pota.

Vodnik PD Polž Višnja gora Ivan oz. Janez (na obe imeni je slišal …), nam razlaga in razkazuje zanimivosti.

Stara cerkev v kateri je Božji grob.

Oltar v stari cerkvi

Božji grob

Nadaljujemo našo pot pod domačim vodnikom ter občudujemo številne kapelice ob poti – ta je okrašena z cvetočim spomladanskim vresjem.

Hodimo ob potoku Višnjica in pridemo do slapu.

Ob slapu pa lestev in tu se nadaljuje naša zanimiva pot.

Drug za drugim lezemo po lestvi …

Pridemo na najvišji vrh naše poti – na Kucelj, 748 m. Da je vrh še malo višji, so zgradili geodetski stolp z žigom v vznožju!

Razgled s stolpa …

Baje se ob lepem vremenu vidi vse do Triglava – se bomo mogli sem še vrniti …

Poziranje na stolpu …

Kucelj je najvišji vrh občine Grosuplje.

Uživanje v razgledu …

Pa še ena gasilska na tem položnem travnatem vrhu.

Pridemo še na en vrh – Vrh nad Gradiščem (706 m).

Položen in travnat vrh

V soncu nadaljujemo po makadamski poti …

Pot nas je pripeljala do kmečkega turizma Habjan. Gospodar nas je pričakal pred vrati in tu nas je čakalo presenečenje – pogrjene mize s krožniki in okusnim golažem. Pijača pa po željah ….

Prijetno je bilo posedanje po dobrem kosilu, vendar smo morali nadaljevati našo pot – na srečo je vodila navzdol.

Ob reki Kosci smo se spuščali navzdol.

Kot lučka ob poti!

Potok Kosca

Pot je tudi zavarovana in lepo speljana

Veličasten slap Kosca - Tik pod izvirom potoka se bohotijo lehnjakove kopice, obraščene z mahom preko katerega pahljačasto teče potok in gradi svojevrstno vodno zaveso.

Po obilnejšem deževju se slap spremeni v hrupnega divjaka.

V sušnih obdobjih voda le polzi preko 20 m visoke lehnjakove stene v nešteto nežnih vodnih kapljicah in si izbira samosvojo pot v tej divjini, kjer kar počez ležijo padle bukve, med njimi pa je lepo speljana pot.

Celotno slapišče je v resnici visoko kakih 30 m.

Uživamo ob šumenju potočka in prebujene narave v tej odmaknjeni, skriti soteski.

Številne brvi so nam olajšale prehode čez potok.

Pa še ogled Višnje gore – mestna cerkev sv. Ane iz 15. stoletja.

Nad mestom kraljuje grad – žal že v razvalinah.

Obrambno obzidje mesta

Privezan polž v Višnji gori pred cerkvijo – da jim ne bi ušel …

Legenda o polžu pravi: V bitki pri Sisku je bil ranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči višnjegorskega grofa – Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski grof je poslal po kraljico Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišico v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši, kasneje pa se je izgubila.