MANGART

23.8.2015 – PD ZZV CELJE

Podali smo se na pot proti Trbižu, čez Predel, proti Mangartu. Bilo je zanimivo, pestro, čudovito, pa še mnogo izrazov bi lahko naštela, le videti bi morali zadovoljne obraze in nasmejane oči; nekateri tudi utrujeni, vendar vsi zadovoljni, ko smo se napasli gorskih lepot, ob pogledu premnogih planik, vetra v laseh in gorskega zraka. Ob prijetnem klepetu in druženju nam je čas hitreje minil, da smo lahko premostili čas, ob čakanju na prevoz na sedlo in nazaj. Nekateri so se podali po cesti nazaj kar peš!

Na Predelu stoji ob cesti  nad ruševinami trdnjave spomenik iz obdelanega kamna z likom umirajočega leva. Predel je močno zaznamovan s človeško zgodovino, ki ni rožnata. Avstrijci so v bližini prelaza Predel v začetku devetnajstega stoletja postavili trdnjavo. Tu je od leta 1809 potekal boj s francozi in večina avstrijske posadke je izgubila življenje. Avstrijski poveljnik Johan Hermann von Hermannsdorf je skupaj s posadko branil Predelsko trdnjavo do zadnjega moža. Padli so pokopani v grobnici pod cesto. Leta 1848 so postavili spomenik v obliki piramide in tri leta pozneje še simbol hrabrosti – lik ranjenega leva, ki priča o junaštvu v teh krajih

Leta 2000 je to področje in predvsem Log pod Mangartom hudo prizadel zemeljski plaz. Nepredstavljiva količina kamenja, blata in vode je obrusila dolino do nerazpoznavnosti. Tamkajšnji obiskovalci so nekdaj delali tudi v rudnikih svinca in cinka v Rablju v sosednji Italiji. Do Rablja so se vozili skozi 4,5km dolg predor, izvrtan pod Predelom naravnost v rudnik.

Pod mednarodnim mejnim prehodom Predel je vasica Strmec na Predelu. Vasico so nemški vojaki leta 1943 zaradi partizanskega napada na nemško kolono požgali in ustrelili 16 domačinov. V ozadju Strmca je markantna donebna Loška stena, kjer se skalni skladi dvigujejo v nazobčenih dvatisočakih.

Pripeljali smo se na Predel do odcepa ceste, ki vodi na Mangartsko sedlo. To je najvišje cesta v Sloveniji in so jo leta 1938 italijanski vojaki uspeli narediti v pol leta. Služila bi naj za obrambo pred jugoslovansko vojsko. Od višine 1092 do 2072 – torej premaga 980 m višine in poteka skozi 5 v živo skalo vklesanih predorov.

Zemeljski plaz Stože pod Mangartom, na višini 1400 - 1600 m, se je prvič sprožil 15. novembra 2000 in drugič po obilnem deževju, 17. novembra.

Pod Stožami se je sprožil v dveh fazah in je kot murasti tok uničil cesto, mostove in prizadel 4 km oddaljen Log pod Mangartom.

Takrat se je v dolino utrgalo dobrih 1,5 milijona kubičnih metrov materiala. Plaz seje po ocenah premikal s hitrostjo 30 km/h.

Poleg 2 porušenih mostov, več uničenih hiš, je v tej naravni nesreči izgubilo življenje 7 ljudi.

Velikanske skale struge ob cesti na Mangartsko sedlo pospremijo Mangartski potok v dva slikovita slapova pod viaduktom Predel.

Soteska Mangartskega potoka.

Mangartski potok se izliva v potok Predelica.

Na Mangartskem sedlu, kamor smo se pripeljali s kombijem.

Vrh Mangarta je že zavit v meglo.

Pogled v dolino Mangartskih (Belopeških) jezer, zadaj Dobrač in Karnijske Alpe

Odpravimo se s sedla, kljub megli in v želji, da bo veter odpodil in razkropil meglice, ki zakrivajo visoke vršace in naš cilj.

Ob poti nekaj radovednih ovac ...

Tudi v dolino se več ne vidi ...

Na razpotju - eni gredo po Italijanski, drugi pa po Slovenski poti.

Slovenska pot

Zadaj megla ...

Spredaj megla - globina pod nami se veča ...

vendar v globino ne vidimo in ubiramo le pot navzgor ob jeklenici.

V tem predelu so skale mokre in spolzke.

Le sluti se pot naprej ...

Naenkrat se nam pokaže prizor s sedla - krožna cesta ter parkirani avtomobili na njej ... že v naslednjem trenutku pa zopet vse skrije bela nepredirna tančica.

Alpske nebine

krušljjiv, gruščasti žleb

Ob poti tudi nekaj stožcev ...

Čez balvane ...

Vrh Mangarta - 2679 m

Nazaj se vračamo po Italijanski poti.

Repuš

Jezerska planina na italijanski strani.

Nad Mangartsko dolino se desno dvigajo Ponce, ki pa so tokrat skrite našim očem, v ozadju pa le slutimo Dobrač ter planine nad Kanalsko dolino.

Severna stena, po kateri poteka zadnji del ferate Via Italiana, pred izstopom na sedlo.

Čarobno in pravljično ...

Koča na Mangartskem sedlu - nekdanja obmejna stražnica, ter pogled v dolino Loške Koritnice. Levo Rdeča skala, zadaj se dviga Loška stena, naravnost Rombon in desno Jerebica.

Mangart se nam je pokazal v vsej svoji veličini.

Prvo kočo na Mangrtskem sedlu je v letih 1873-1875 zgradila beljaška sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Med 1. svetovno vojno je bila delno porušena; leta 1924 jo je obnovil CAI (Club alpino italiano) iz Trsta; med 2. svetovno vojno so jo požgale nemške vojaške enote. Po osvoboditvi je PD Bovec zgradilo tik pod sedlom novo planinsko kočo, ki so jo odprli leta 1956. Zaradi velikih vremenskih vplivov in slabega materiala je koča postopoma propadala; leta 1981 jo je sanitarna inšpekcija zaprla. Potem so uredili začasno kočo v obmejni stražnici, ki so jo odprli 1. julija 1983.

Čašasti svišč

Travniki in pašniki vse naokrog polni planik!