SVAČICA
PD ZZV CELJE – 28.6.2015
Odpeljali smo se preko Ljubelja, zavili proti Slovenjemu Plajberku, Žabnici, do kmetije Podnar v dolini Poden. Poimenovala sem kraje po naše – slovensko, saj tako prijetno domače zvenijo, čeprav je to v Avstriji.
Pri kmetiji Podnar smo začeli našo pot do Mlak, ki je sicer res pravljična jasa, kot so jo Avstrijci preimenovali v Märchenwiese, saj se odpre pogled na široko ostenje Vrtače, na desni pa je čudovita Vgrizeva planina, kjer smo šli le mimo po kar zahtevni poti, na sedlo Vrata. Od tam je bilo le 15 minut do Celovške koče, katero obnavljajo, ampak smo si zunaj na klopeh in ob postavljenih mizah in improviziranem šanku v uti, privoščili malico. Čez melišče smo se povzpeli na sedlo Belščica, nato na vrh Svačice, kar je poplačalo naš trud z lepim kamnitim vrhom, prostora komaj za nas dvajset in z čudovitim razgledom! Obiskale so nas kavke – prijateljice vrhov in nam jedle z rok. Pri tem so bile tako hitre, da jih je bilo težko ujeti v objektiv. Od vrha se je bilo težko ločiti, vendar pred nami je bila še dolga pot na Zelenico ter na Ljubelj, kjer nas je čakal avtobus. Prispeli smo eni bolj, drugi manj izmučeni, utrujeni, vendar vsi zadovoljni, srečni in brez nezgod.
Hvala Janezu, ki nas je lepo vodil in skrbno načrtoval turo, hvala tudi Mitju, pa Stanku in Florjanu, ki sta vodila skupino s krajšo potjo. Krajšo pot so ubrali pohodniki z Ljubelja skozi Bornove tunele na planino Prevala, naprej na Roblek (kdor je želel) in nazaj. Marija in Franci pa sta šla na kočo Ljubelj. Vsak si je izbral njemu primerno pot in tako smo se vsi zadovoljni vračali domov.
Podnarjeva 500 let stara lipa, kjer smo pričeli naš dolg pohod.
Kmetija Podnar (Bodenbauer)
v dolini Poden (Bodental) – na višini
Pri Podnarju so se do leta 1904 pisali Kropivnik, potem pa je gospodarja odnesel plaz izpod Vrtače in je vdova vzela Waldhauserja iz Slovenjega Plajberka, tudi Slovenca. O nesrečnem Kropivniku govori slovenska spominska tabla, pritrjena na lipo ob domačiji. Njihova domačija, zadnja v vasi, ki je umeščena v sredino blago položnih razcvetenih travnikov kakor biser v velikansko zeleno školjko, je dala kraju ime.
Božu je pri Podnarju uspelo obrniti avtobus.
Po gozdni cesti
prispemo na pravljično jaso – Mlake (Märchenwiese
Koroške Nemce je motilo le njeno preočitno slovensko ime, zato so Mlako preimenovali v Märchenwiese (pravljični travnik).
Pred nami je mogočno ostenje Vrtače - največji čar doline.
Prijetno si je žejo gasiti ob poti z dobro vodo s planin.
Pot se vedno bolj vzpenja
Repuhov list kot čipka …
Z leve strani Rjavica, Palec, Nemški vrh, Vrtača
Iz gozda smo prišli med rušje z čudovitim razgledom …
Desno gozdnati Kozji hrbet, zadaj Grlovec
Za nami se dviga vrh Kosmatica, pred njim na Vgrizeva planina.
Daniel pridno fotografira …
Rododendron že cveti …
Pot med rušjem in čez korenine …
Jajčasti repuš
Prišli smo pod steno in pričela se je bolj zahtevna pot, zato smo si nadeli čelade.
Potrebno se je malo spustiti – jeklenica je za boljšo varnost na tem zahtevnem terenu.
Po skalah navzgor …
Sternbergov klinček
Vzpon na sedlo Vrata
Prispeli smo na lažjo pot.
Severno ostenje Vrtače je pred nami s svojimi melišči.
Skalni podor, da se je vse kar kadilo …
Pri izviru vode slikovita tabla!
Skalni podor še ne miruje!
Med mnogimi rožami ob poti …
Svačica s severne strani.
Spredaj Celovška špica, zadaj Stol.
Visok kamniti čuvar na poti na Kozjak ali Ovčji vrh (Geissberg)
Planina je blizu – pa krave tudi!
Celovško kočo obnavljajo.
Narejen je improviziran šank s kuhinjo in lepo urejen prostor za klopi in mize. Tu smo si privoščili daljši postanek za malico.
Pogled na našo nadaljnjo pot na sedlo Belščica in na Svačico.
Pot čez melišče proti sedlu.
Kernerjev mak
Ob tako lepem šopku se je vredno postaviti!
Ovčji vrh ali Kozjak – 2024 m
Mačenska planina
Med rožicami se vzpenjamo proti sedlu.
Mandronščica
S sedla pa proti vrhu Svačice …
Proti vrhu se je treba kar malo potruditi in visoko dvigniti noge …
Vrh Svačice – le še po grebenu do njega.
Svačica – 1953 m
Kot ptica na vrhu …
Na vrhu!
Enkratni razgledi naokrog … Stol, Vajnež
Vajnež, Struška z Velikim vrhom … spodaj Mačenska planina, vmes pa dolina Medvedji dol.
Dolina Poden zadaj Žingerica
Pogled seže vse do Dravi in čez …
Hranjenje kavk –ene boječe, druge pa radovedne …
Moramo se pa vrniti in odpraviti naprej – dolga pot nas še čaka.
Po grebenski poti s Svačice.
Spust je kar strm.
S sedla Belščica proti Zelenici.
Kamniti balvani v zatrepu pod Stolom.
Pot, ki nas še čaka …desno zeleni Srednji vrh, zadaj Begunjščica in Roblek; kamor je šla druga skupina na krajšo pot skozi Bornove tunele, na Prevalo in na Roblek.
Stol, desno Orlice, Celovška špica
Potreben je tudi počitek.
Zanimive zgradbe kamnin …
Še en vzpon …
Zacvetele so dišeče lepotice – murke.
Mogočen Stol
Med visokimi travami, malinami, čmeriko …
Bajno dišeči Sternbergovi klinčki …
Kukavica
Pogled na Bled
Krajnska lilija ali zlato jabolko
Dom na Zelenici (
K
Vzeli smo si kratek
postanek in počitek, saj smo se morali še spustiti skoraj
Pod nami je Ljubelj in kmalu bo konec dolge, dolge ture, za katero je že na poti marsikdo izrekel, da je čudovita in kaj podobnega bo še treba ponoviti.