UGLJAN ~ PAŠMAN

UGLJAN ~ PAŠMAN

28.4. – 2.5.2015

PD ZZV CELJE

prvomajsko odkrivanje zadarskih otokov

Že skoraj tradicionalno je, da se Planinsko društvo Zavoda za zdravstveno varstvo Celje za prvomajske praznike poda na treking po kakšnem hrvaškem otoku. Da se torej tradiciji ne bi izneverili, smo se letos podali na raziskovanje kar dveh – otokov Ugljan in Pašman, ki sodita med večje hrvaške otoke.

Oba otoka ležita v Zadarskem arhipelagu, med seboj pa sta povezana z mostom v kanalu Ždrelac, ki predstavlja s svojim obokom svojstveno atrakcijo.

Naš potep se je pričel 28. aprila, ko smo ob 6.30 uri zapustili Celje in se je avtobus z 50 (?) potniki in 4 planinskimi vodniki – Franjo, Franjem, Janezom in Vladom, počasi odpeljal proti hrvaški meji in dalje proti Zadru. Kljub turobnemu, deževnemu in hladnemu vremenu, ki nas je pričakalo v pristanišču, smo bili dobro razpoloženi, veseli in pripravljeni na izzive, ki so nas čakali na drugi strani Pašmanskega kanala. Po 25-minutni vožnji z vmesnim postankom na otoku Ošljak, smo se izkrcali v mestu Preko in se odpeljali do naselja Ugljan. Mesto je samevalo, daleč naokoli ni bilo nobenega, le tu in tam se je z neba spustil kakšen galeb in nam prijazno poziral. Glede na mir in tišino, ki je prevevala kraj, si težko predstavljaš gnečo, ki v teh krajih vlada v poletnih mesecih. Samo naselje spada pod občino Preko in se ponaša s številnimi lepimi plažami. Na rtu ob pristanišču stoji frančiškanski samostan z enoladijsko gotsko cerkvijo sv. Jerolima, postavljen leta 1447, a smo si ga lahko ogledali le od zunaj, saj je bilo žal vse zaprto.

Po kratkem sprehodu, ki je odgovarjal vsem po dolgi vožnji, smo se odpeljali do kraja Kukljica, ki je postala naš dom do odhoda, 02. maja. Je najbolj turistično razvit kraj na otoku, obdan s številnimi zalivčki, plažami in borovimi gozdički. Med temi gozdički pa je prav lepo skrito turistično naselje z obnovljenimi apartmaji Zelena Punta. Malo raziskovanja po samem kraju pred večerjo in dneva je bilo hitro konec.

29. aprila pa je prišla na dan naša planinska kri in zagnanost. Tako smo se iz Kukljice odpravili po markirani trasi najprej do poznogotske cerkvice svetega Pelegrina iz 14. stoletja, se tam malo spočili, se spustili do mesta Kali in odšli v smeri Preka do izhodišča za vzpon na trdnjavo sveti Mihovil na nadmorski višini 265 m. Do trdnjave, ki je še dokaj dobro ohranjena in katere ruševine so vidne daleč naokrog, vodi asfaltna cesta. Z vrha trdnjave so se odprli prečudoviti razgledi tako proti Dugemu otoku, Kornatom na jugu, kot proti najvišjemu vrhu otoka – Šćahu in preostalemu hribovju, na severu pa smo imeli kot na dlani mesto Zadar ter preostale otočke, ki ločijo Ugljan od celine. Sama pot do vrha je bila nezahtevna, zmogli smo jo vsi, a ker to le ni bil najvišji vrh otoka, se nas je peščica nato odločila, da se skupaj z vodnikoma Vladom in Franjo podamo in osvojimo 288 m visok Šćah. Tule se je pa začel pravi planinski užitek, saj je bila pot slabo oziroma skoraj nič markirana, tako da smo dejansko bredli po grmovju, med zaraščenimi drevesi in iskali pravo pot. Pogumneži pravzaprav nismo razmišljali, čemu smo bili izpostavljeni, a naše tavanje po brezpotju med svetim Mihovilom in Šćahom se je dobro končalo ne glede na to, da na sam vrh nismo stopili in smo tako predčasno prišli v kraj Lukoran. Dogodivščina, ki je ne bomo pozabili.

Polovica naslednjega dne je bila preživeta na barki, s katero smo se odpeljali na izlet iz kraja Kukljice do kraja Banj na otoku Pašmanu. Iz te vasice smo se podali na krajši sprehod do cerkvice Gospe Loretske, ki stoji na vrhu Mali Bokolj, do pristanišča pa smo se vrnili po krožni poti, kjer nas je že čakalo kosilo in nato plovba nazaj. Popoldanski prosti čas je marsikdo izkoristil za raziskovanje okolice Kukljice in odkrivanje lepot tega simpatičnega kraja (cerkvica Gospe Svete, do katere vodi dobro urejena obalna pot, vzpon na razgledno točko nad samim krajem, kjer je postavljen veliki beli križ, viden daleč naokoli in odkrivanje božanskih turkiznih zalivčkov ter plaž).

Zadnji, tretji dan, ki nam je še preostal za pohode in raziskovanje teh dveh dalmatinskih otokov, pa smo preživeli na otoku Pašmanu in osvajanju njegovega najvišjega vrha – 274 m visokega Velikega Bokolja. Za naskok na vrh smo izbrali izhodišče v kraju Nevidžane, nato pa nas je pot vseskozi vodila po makadamski cesti vse do vrha. Na samem vrhu je urejena razgledna ploščad, ki spominja na ostanek trdnjave in od koder je prav tako kot s svetega Mihovila prečudovit razgled na vse strani neba. Po občudovanju teh lepot, ki so se nam kazale v vsej svoji veličini, se nas je skupinica skupaj z vodnikoma Franjo in Vladom ponovno odločila, da se podamo v smeri Malega Bokolja, ki smo ga osvojili dan prej ter da vmes osvojimo še en vrh Oštro. Pot ni bila shojena, tako da smo bili ponovno na brezpotjih na grebenu proti Malemu Bokolju, a nikakor ni bilo tako hudo kot dva dni poprej. Poleg tega smo imeli srečo, da smo na vrhu Oštro srečali 4 simpatične domačine, ki so nam z nasveti pomagali pri »iskanju« poti sestopa in tako smo po Vladovi zaslugi dokaj hitro prišli na pravo cesto in nato v kraj Banj, kjer je nas že čakala preostala druščina, ki je svoj prosti čas medtem izkoristila za ogled mesteca Tkon.

… In tako je počasi napočil dan odhoda. Po prihodu na celino smo si še ogledali sam Zadar in tako smo imeli še možnost ujeti utrip starega mestnega jedra ter odmev morskih orgel. Bili smo atraktivna druščina v Kukljici in domačini so nas kar vzeli za svoje. To se v času turistične sezone zagotovo ne bi zgodilo. Bilo je kratko, a sladko. Razgibano, a hkrati umirjeno. Veselo, razposajeno in adrenalinsko. Bilo je sončno, a nekaj kapljic dežja na vrhu Malega Bokolja nam je tudi odgovarjalo. Verjamem, da nas kmalu čaka spet nepozabna dogodivščina v družbi PD ZZV CE in njenih vodnikov, tako da polni pozitivne energije in z veseljem čakamo dneve, ko se ponovno snidemo.

Avtorica: Jasmina Peklar

Zaloga pijače v Novi vasi zjutraj na avtobusni postaji.

Med potjo dobimo sveže žemljice za zajtrk.

Tudi žejni nismo bili!

Dobra volja na poti nas ni zapustila, kljub deževnemu vremenu!

Deževna avtocesta nas ni nič motila …

Vreme se je zjasnilo in pokazal se je Zir in kmalu tudi postajališče Macola.

Na Macoli smo imeli daljši postanek, da smo si »pretegnili« noge in nekaj pomalicali ali spili kavico.

V pristanišču Gaženica pri Zadru.

Prek Pašmanski kanal mesto Preko, kamor smo namenjeni s trajektom.

Nad mestom kraljuje Sv. Mihovil, kjer so razvaline vojaške utrdbe in oddajniki.

Novo zgrajeno trajektno pristanišče Gaženica ima to prednost, da bo direktna povezava na avtocesto Zadar-Zagreb. Namen njegove izgradnje je delitev trajektnih in ladijskih linij, ki prevažajo vozila, od hitrih turističnih potniških linij, obenem pa tudi razbremenitev središča Zadra in zgodovinskega mestnega jedra od prometne gneče.

Vkrcanje na trajekt

Med prijetnim klepetom kratka vožnja s trajektom hitro mine …

Morje je mirno …

Le dež vztrajno škropi.

Prispeli v pristanišče Preko

Ogled mesta Ugljan

Galeb pozira

Sprehod ob obali do frančiškanskega samostana.

Portulak v razcvetu …

Turistična agencija je bila zaprta, vendar je pred njo zanimiva klop.

V Kukljici - v Zeleni Punti je borov gozdiček.

Tu smo se usidrali za nekaj dni.

Odpeljali smo kovčke do naših apartmajev.

Zaliv in marina v Kukljici

Klopca še sameva …

Pred večerjo pa spoznavanje kraja in prijeten sprehod …

Prebivalci se ukvarjajo z ribištvom, turizmom, imajo pa tudi precej oljčnih nasadov.

Kukljico imenujejo tudi »vrata za Naravni park Telašćica in NP Kornati«, ker leži blizu prehoda Ždrelac.

Cerkev sv. Pavla, ki je bila postavljena leta 1666.

Naši apartmaji v zeleni oazi – v borovem gozdu ob obali.

Naslednje jutro nas zbudi sonce in po zajtrku zbor pred avtobusom …

Nikamor se nismo peljali – odšli smo peš skozi mesto, mimo cerkve in po pešpoti proti naselju Kali.

Poti nismo mogli zgrešiti – »viseče markacije« so bile že na daleč vidne!

Hodimo med makijo in po široki poti …

Ob poti kamnite ograje, goščavje …

… in oljčni nasadi.

Zopet ena »viseča markacija«! Tu si pa pohodniki kar zdelajo obutev!!

Razgledi s poti

Tako se je pot zožila …

Skozi cvetje in vejevje pogled na Zadar.

Zadar in Velebit v ozadju

Cerkvica sv. Pelegrina iz 14. Stoletja

Počitek za kralje!!

Po kratkem postanku pa naprej …

Zopet počitek – ob tako lepih rožicah smo se res morali ustaviti!!

Nabiranje moči za nadaljnjo pot ter vzpon na sv. Mihovil.

Oljčni nasadi ter kamni med njimi, kot bi jih kdo posejal …

Do Sv. Mihovila vodi lepa cesta med zelenjem …

Sv. Mihovil s staro porušeno vojaško utrdbo ter z antenami, ki so vidne daleč naokrog –

265 mnv

Z vrha je čudovit razgled na SZ – po grebenu naprej do Ščaha.

Pogled na JV po otoku in naprej po otoku Pašmanu …

Pred nami Zadar – tako blizu …

Raziskovanje razvalin …

Pogled na Iž, zadaj Dugi otok …

Razgled skozi okno!

Vojska je imela tu pravi raj!

Le do plaže je bilo malo daleč …

Manjša skupina z Vladom na čelu, se odločimo za grebensko prečenje proti Ščahu – najvišjem vrhu Ugljana.

Na prvem – 226 m visokem vrhu

Plezanje gor in dol …

Zadaj nas je opazoval sv. Mihovil …

Iskanje neprepoznavne poti skozi gosto makijo in čez kamnite ograje …

Prispeli smo na avtobusno postajo pri cerkvi sv. Lovra, pri Lukoranu

Vlado kliče Franja, kje nas čaka avtobus (tudi pri sv. Lovru)

Tako smo ugotovili, da sta dve cerkvi sv. Lovra: ena župna, druga pokopališka.

Imeli smo le ta prevoz … pa smo rajši počakali na avtobus.

V Kukljici se je Maks kar vrgel v morje …

Nekateri pa le namakali noge v njem …

Večerni odsev rdečega obzorja v morju …

Slaščičarna odprta za nas …

Jutranji pogled na zaliv v Kukljici

Malo bolj v ozadju na drugi strani hriba pa tako zapuščeni in uničeni apartmaji …

Rožice krasijo zapuščene in zarasle poti med poletnimi hiškami.

Jutranja kavica

Tretji dan – ob pomolu nas čaka ladjica …

Ampak Maks – ta ni prava!!!

Vkrcamo se na ladjico barba Borisa …

Odpeljali smo se proti zalivu Ždrelac …

Galebi spremljajo ribiško ladjo

Mi pa plujemo proti mostu, ki povezuje otoka Ugljan in Pašman.

Zaplujemo pod mostom …

Naš krmar Miha

Naš šofer Oto se je tudi preizkusil v krmarjenju ladje.

Okrašen zvonec

Pristali smo v kraju Banj na otoku Pašmanu, kjer nas je pričakal galeb.

Odpravili smo se proti kapelici na hribčku nad Banjem …

Srečamo ta »prapra avtek« …

Po kalvariji na vrh do Gospe Loretske.

Na hribu Mali Bokolj stoji cerkev Gospe Loretske. Zgrajena je bila leta 1935 na pobudo don Ante Peroše, ker se mu je v sanjah prikazala Gospa.

Od Kornatov sem z morja so se pripodili dežni oblaki. Stisnili smo se pod majhno streho stolpa in pod dežnike - nekaj kapelj pa ja nas ne bo prestrašilo?!!!

Ko je nehalo deževati, pa vsi na kup in ena skupinska pri "Madam Loretski!!!

Stopinja Gospe Loretske, katero so našli ribiči in pastirji, ki so hodili po teh hribih.

V vdolbini se je že nabralo nekaj kovancev …

Vrnili smo se v Banj

Na tej lepi ladjici nas je čakalo kosilo.

Za predjed smo dobili inčune, ki smo jih tako hitro pospravili, da skoraj nisem utegnila poslikati…

Ribe morajo baje še enkrat plavati!

To je pa naš pristan – na Zeleni punti

Še sprehod h križu

Danes osvojen že drugi hrib!

Lepi čeveljc

Okolica skriva lepe zalivčke za kopanje.

Pot, ki vodi na plažo …

Naslednji dan se odpeljemo čez most na otok Pašman.

Pri kraju Neviđane se odpravimo na najvišji vrh Pašmana.

Vrh Veliki Bokolj – 272 m

Razgled z vrha na vse strani …

Z Vladom se odpravimo po težji poti v dolino – kar po grebenu proti Malemu Bokolju.

Oštro – 254 m

Na Oštru srečamo štiri hrvaške planince.

Pa naprej po grebenu…

Pod nami Banj

Takšna je bila naša grebenska pot.

Srečno prispeli do ceste.

Greben je kar dolg …

Fotografiranje »grebenske ekipe« s pradavnim fotoaparatom.

Pa še ena skozi »objektiv« …

Popoldanski sprehod po mestu …

Plaža Sabuša

Tokrat je plaža še zapuščena – le en šotorček sameva …

Zadnji dan so se zbrali vsi galebi, da se poslovijo od nas …

Klopca zopet sameva …

Mi pa na trajekt …

Ogledamo si še nekaj znamenitosti Zadra …

»Pozdrav soncu«

Iz mnogih trislojnih steklenih plošč sestavljen krog v premeru 22 m ob sončnem zahodu vsrkava sončno energijo in istočasno z nezemeljsko glasbo morskih orgel vključuje nepozaben in edinstven sončni zahod.

Najatraktivnejša točka so »morske zadarske orgle«

Tu se združuje ljudska ideja in umetnost z energijo morja, valov, plime in oseke … to je mesto za meditacijo, relaksacijo, razmišljanje ali razgovor ob spremljanju koncerta mističnih tonov »orkestra Narave«!