Donačka gora

DONAČKA GORA 4. 10. 2015

Naše planinsko društvo je izvedlo planinski pohod v gričevnate Haloze v smeri Rogatec – odcep Žetale, izstop iz avtobusa na prevalu pri vasi sv. Jurij, cerkev sv. Donata, Rudijev dom, Donačka gora, vzhodni greben, spust po zavarovani poti, vas Čermožiše, vas Nadole, vas Kočice, vinogradniško živinorejska kmetija Plajnšek, od tod pa z avtobusom v dolino in skozi Žetale in Rogatec nazaj domov. Vsega je bilo v izobilju: sonca, lepe zelene narave, kostanjev ob poti, haloških gričev, širokih razgledov, časa za počitek, hoje, celo z jeklenico zavarovane poti smo imeli in na koncu še super pogostitev na domači kmetiji z ogledom in poslušanjem klopotca v vetru, ki ga je iz hrastovega lesa naredil naš vodnik Stanko Gašparič. Bilo je dovolj tudi pomoči pri spustu po zavarovani poti z grebena Donačke gore s strani naših vodnikov Slavkota, Franja, Janeza, Mitje, Stankota in vodnice Franje in vsi smo se počutili varne. Donačka gora, kot nam je povedal in razložil naš prijatelj Matija, iz planinskega društva Rogatec, velja kot štajerski Triglav, saj ima že od daleč opazne tri vrhove in tudi strmina je največja tik pod vrhom. Na južnem pobočju se nahaja cerkvica sv. Donata, edina s tem imenom v Sloveniji, imenovana po mučencu škofu Donatu iz 4. stoletja. Postavili so jo malo stran od mesta, kjer je pred mnogo let udarila strela in ubila več romarjev. Od cerkvice do planinskega doma (Rudijev dom) je slaba ura hoje. Dom stoji malo nad kmetijo Polajžar, mimo katere pelje planinska pot in je bil zgrajen leta 1929 s strani planincev iz Rogaške Slatine. Med vojno je bil požgan in šele 1984 so zgradili nov dom. Imenuje se po domačinu Rudiju Lebiču, ki ima največ zaslug za izgradnjo novega doma. Pri domu je križišče planinskih poti in tu pelje tudi Haloška planinska pot. Najbolj obiskana pot na Donačko goro se začne prav pri domu. V ključih oz. v serpentinah je speljana prav do vrha in to skozi pragozdni rezervat. Kraljica tega pragozda je bukev. Občudovali smo stara drevesa, in naravo, ki je že začenjala dobivati jesenske barve. To je prva označena planinska pot v Sloveniji, po njej so vodili zdraviliške goste iz Rogaške Slatine. Na osamljenem in razglednem vrhu je kamniti križ, sicer pa ni prav veliko prostora. Prepaden greben poteka proti ostalima vrhovoma proti vzhodu. Ko smo prišli iz strmega dela poti, nas je pot peljala čez haloške griče in vasice do kmetije Plajnšek, kjer nas je pričakal prijazen gospodar. In že daleč od kmetije smo slišali ropotanje klopotca, ki naj bi odganjal ptice iz vinograda. Verjetno pa to ni dovolj, saj sem videl, da je bilo grozdje modrega pinota zavarovano tudi s plastično mreže. Haloška gibanica je bila slastna in domačemu moštu se tudi nismo upirali. Naš voznik Edvard se je zelo potrudil in spravil avtobus po ozki in ovinkasti cesti iz Žetal prav do kmetije, in po peturni hoji do sem nas ni bilo treba peš še v Žetale – občinsko središče s popolno osnovno šolo. Na naši poti so si mnogi nabrali tudi kostanja. Tako smo dobro razpoloženi s prijetnimi vtisi celotnega dne prišli pozno popoldan na svoje domove. In že razmišljamo in se prijavljamo na naslednje pohode.