Lastovo

LASTOVO - LASTOVSKO OTOČJE 5.9. 2015 – 12.9.2015

Obe imeni sta pravilni, saj otok Lastovo obdaja 46 malih otokov, razporejenih v tri skupine in dobro vidnih iz prihajajočih trajektov in najvišjih vrhov tega hribovitega otoka. Planinsko društvo PD ZZV Celje je pripravilo in tudi realiziralo čudovit lastovski teden pohodov, kopanja, veselega vzdušja in ni mogoče vsega opisati. Lastovsko otočje je uradno park prirode, kar je ena stopnja varovanja narave manj kot pri nacionalnem parku. Je hribovit, z makijo to je s sredozemskim nizkim gozdom porasel otok, ki ga požari niso prizadeli. Je v celoti iz apnenca, ki prepušča vodo, nima potokov in rek, ima pa kraške jame in mi smo obiskali največjo Račo špiljo. Obala je zelo razčlenjena na manjše polotoke, rte in vmes so zalivi ali uvale. Notranjost sestavljajo hribovje in vmesna kraška polja, ki jih je 46, in jim pravijo tudi »do« ali »dolac«. Prebivalcev ima le okrog 840, še leta 1953 pa je tu živelo 1697 prebivalcev. Posledično je zemlja na kraških poljih vedno manj obdelana in jo prerašča neprehodno grmovje. Gojijo pa oljke, vinsko trto, živine je bolj malo, prav tako ribolova. Glavno naselje Lastovo je obrnjeno proti notranjosti otoka in ni vidno z morja. Avstroogrska je zgradila svetilnik in pomol v Skriveni luki, Italija ni pustila močnejših sledov, po letu 1945 pripada Hrvaški oz. SFRJ, ki je imela tu vojašnice in zasedla več delov otoka. Pohodniške in planinske poti pa so zelo dobro označene. Zrak ni onesnažen, saj ni industrije in prometa je malo, nočno nebo pa je vidno zaradi šibke svetlobe v naseljih in redke poselitve. Z lahkoto opazite na nebu ozvezdja Rimske ceste. Naše aktivnosti bom opisal po dnevih:

1.dan: Po nočni vožnji z dvema avtobusoma (bilo nas je 100) smo prispeli v deževni Split. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, smo si nekateri ogledali območje Dioklecijanove palače. Zgodaj zjutraj v dežju tu ni bilo nobenih turistov in sem lahko z lahkoto napravil nekaj posnetkov.
Po vkrcanju na trajekt nas je čakala 5 urna vožnja do Ublija na Lastovu s prestopanjem v Veli Luki. Pluli smo blizu otokov Šolte, Brača, Hvara in Paklenih otokov. V Veli Luki smo prestopili na manjši in tudi počasnejši trajekt, smo se tudi izognili običajni turistični gneči na Jadranu, ki je na Lastovu ni, saj ima le en hotel Solitudo, ki nas je tudi sprejel pod streho. Vreme se je zelo popravilo in ostalo idealno toplo in sončno do konca našega bivanja na otoku. Še isti dan smo se kopali na plaži pred hotelom. In po večerji je bila živa glasba na terasi; vse dni.

2.dan: Na naš prvi planinski pohod smo šli peš po obalni cesti do trajektnega pristanišča Ubli, tam zavili v notranjost otoka. Ubli je mlajše naselje, sestavljajo ga predvsem večstanovanjske hiše nekdanjih starešin ali oficirjev JNA. Kmalu po rahlem vzponu smo prišli do največje opuščene vojašnice na Zlopolju na otoku. Naša dva udeleženca pohoda Tone in Dušan, sta tukaj pred mnogo leti služila vojaški rok in nam povedala nekaj anekdot iz vojaškega življenja. Šli smo še na dve vzpetini s starimi topniškimi položaji in se potem vrnili nazaj v Ubli oziroma v Pasadur, kot se je imenoval kraj našega bivanja v hotelu Solitudo.

3.dan Ob deveti uri smo krenili v nasprotno smer ob obali in zavili proti uvali Krućica, kjer je točka Polandin kamen od koder so prebivalci opazovali in napovedali prihod tune v zaliv, da so ribiči bili pripravljeni. Pot je potekala skozi gozd – makijo, precej visoko in ob glavni cesti smo potem zavili še na hrib Sozanj od koder je čudovit razgled na naseljeno uvalo Zaklopatico in otočje na severnem delu. Potem smo našli cerkev sv. Luke, ki je na otoku najstarejša cerkev iz zgodnjega srednjega veka – 11. stoletje. Nato smo se spustili na večje kraško polje – Vinopolje, že ime pove kaj tu uspeva in preko manjšega sedla dosegli zopet naš hotel. Vendarle pa je ob peš hoji nastal vtis, da otok le ni tako majhen.

4.dan ta dan smo uporabili avtobus za prevoz do sredine otoka in zavili na lokalno cesto in pot proti jugu. Markirana in uhojena pot nas je privedla do hriba Rače Glave in špilje (jame) čisto na vrhu. S pomočjo svetilk in seveda naših vodnikov smo se spustili v jamo, ki je lepo zakapana in je nudila zavetišče prebivalcem že pred tisočletji. Skozi nekaj manjših kraških polj nas je pot privedla do Skrivene (skrite) luke, ki je globok zavit zaliv in na rtu je star avstrijski svetilnik. Avtobus je prišel po nas. 5.dan Na vrsti je bil izlet v kraj oz. občinsko središče otoka Lastovo. Predstavnik lokalnega turističnega društva nam je razkazal kraj, pokazal etnološko zbirko, povzpeli smo se še na Kaščel, to je trdnjava na vrhu hriba nad Lastovim. Glavna značilnost kraja je njegova lega na pobočju obrnjenem proti notranjosti otoka in pa »fumari« Tako pravijo s privzeto italijansko besedo na poseben način zgrajenim dimnikom, ki dim v zgornjem delu razprši in ne izda, da živijo tukaj ljudje. V času gusarjev na Jadranu in drugih agresorjev v srednjem veku je bilo to pomembno.
V Lastovu je bila tudi prilika za ogled in nakup lastovskih domačih proizvodov (med, marmelada, žganje, sadje….)

6.dan Končno je bilo potrebno še osvojiti najvišji lastovski vrh Hum s 417 metri, je bil lahko dostopen po mulatieri. Razgled je bil čudovit. Šli smo še na sosednji vrh, kjer je helikopterska ploščad in se potem spustili do odcepa glavne ceste za Skriveno luko.

7.dan. Prežba. To je ime otoka, do katerega pridemo čez most, in pod njim smo lahko videli kako teče morski tok s hitrostjo 4 vozle iz enega zaliva v drugega, odvisno od plime in oseke. Prežba ima slikovit Jurjev zaliv in istoimenski vrh. Tudi tu so opusteli vojaški objekti, najbolj je atraktiven morski bunker za torpedne čolne in podmornice. Poklepetali smo tudi z ribičem na železni ribiški ladji, ki čaka na razrez. Popoldne pa seveda na kopanje, bil je zadnji dan bivanja. Naš vodnik Franjo pa nas je obvestil in nam tudi omogočil prevoz za ogled lastovske Pokladi, to je etnografska prireditev. Bila je 532. po vrsti in z njo se spominjajo, kako so odbili napad iz morja – napadli so jih Katalonci. Nastopil je lastovski Knez, to je bil vladar otoka v okviru Dubrovniške republike, moški in ženski pevski zbor in pokladniki z meči. Prikazali pa so tudi živo ptico: lastovskega sokola.

8. dan Na isti način kot smo prišli smo v obratni smeri potovali nazaj do Celja.

Navadno v svojih opisih ne omenjam vodnikov, sedaj pa moram, saj sem komaj uredil vtise po tem zelo bogatem tednu pohodov, ogledovanja itd
Vodnica Franja je bila vedno v ospredju kolone, skrbela pa je za fotografiranje kot to vedno naredi. Vodnika Janez in Vlado sta opravila veliko dela pri ogledih, vodenju in pomoči pri spravljanju prtljage na avtobus in iz njega (ali obeh). Glavni organizator Franjo pa je opravil težaško delo pri logistiki vse dni, načrtovanju poti, vodenju, komuniciranju. Skupni učinek celotne ekipe je ta, da so nam omogočili nepozabne dneve na Lastovu.
Naj še omenim voznika Toneta, ki je imel za sabo dve dolgi nočni vožnji in težavna obračanja avtobusa na otoku. In končno so tudi udeleženci s svojo strpnostjo in dobro voljo pripomogli sebi in drugim prijetne dneve.