Mangart
Vabilo
MANGART 2679 M
V nedeljo 23. avgusta 2015 smo se namenili na Mangart, 2679 m visoko
osamljeno goro v zahodnih Julijcih. Preko grebenov in vrha te gore
poteka državna meja med Slovenijo in Italijo in je tudi pristop na vrh
možen po težji slovenski smeri in nekoliko lažji italijanski smeri. Iz
doline Belopeških (ali Fužinskih ali Mangartskih jezer) je napeljana
ferata Via Italiana, ki sodi med najzahtevnejše poti v naših gorah. Del
naše skupine planincev se je podal na to pot in bil uspešen pri osvojitvi
Mangarta.
Z avtobusom smo se pripeljali po Zgornjesavski dolini, prečkali mejo pri
Ratečah in se spustili po cesti po kratki dolini Belega potoka (Rio
Bianco), pred Trbižem zavili levo v dolino Ziljice (ki teče v Dravo),
pred Rabeljskih jezerom smo potem zavili v hrib do mejnega prehoda Predel
in po 2 km vožnje na naši strani smo bili na začetku mangartske ceste.
To gorsko cesto je zgradila leta 1938 italijanska vojska v pol leta za
obrambo (ali napad) proti tedanji Jugoslaviji. Cesta pripelje nad višino
2000m se konča s pentljo na vrhu sedla (vozilom ni potrebno obračati),
ima tudi nekaj predorov (brez luči) Če boste kdaj tu hodili peš, imejte
zaradi varnosti seboj baterijo in odsevnike. Promet po cesti je dokaj
gost, sedaj uporabljajo cesto tudi motoristi iz drugih držav in gorski
kolesarji. Za avtobuse je preozka in tako smo morali prestopati v kombi,
ki je manjše skupine večkrat pripeljal na sedlo, pa potem pozno popoldan
tudi nazaj. Ob cesti se lepo vidi tudi začetek Stoženskega plazu, ki je
pred leti zasul vas Log pod Mangartom. To je v dolini Mangartskega
potoka, le ta se izliva v potok Predelico, ta pa v Koritnico, ki je že
prava reka, ta pa teče v Sočo. Vse te gorske reke imajo hiter tok in so
izdelale svoja korita, grape in soteske.
Blizu sedla je tudi manjša planinska koča, ki ima premalo prostora za vse
vrste gostov, ki oblegajo Mangart. No, glavnina naših planincev pa je
krenila na sam vrh Mangarta, oddaljen od sedla približno 600 višinskih
metrov, po zavarovani planinski poti. Imeli pa so smolo zaradi oblakov
oz. megle, ki je pozno dopoldan oblila vrh in vztrajala tu cel dan.
Nekateri planinci so že bili na Mangartu, nekateri pa še nikoli.
Posamezni planinci pa so se zadržali v okolici sedla in se spustili
proti koči, ki je nižje v zavarovani globeli. Tukaj se pasejo ovce,
avtohtone Bovške pasme, ki je kvalitetna, in na Mangartski planini v
višini 1300 m, od koder dnevno ženejo živali na pašo, izdelujejo ovčji
sir in skuto, ki sta pomembna temelja domače kulinarike.
Naši vodniki so na tej enodnevni turi imeli kar dosti organizacijskega
dela zaradi dolge poti, prestopanja, in potem pri varovanju planincev
po poteh na Mangart in iz njega. Na koncu pa smo bili na avtobusu vsi
zadovoljni, malo utrujeni od dolge poti, pa tudi vožnje.