Izlet v neznano

IZLET V NEZNANO 26. 12. 2015

Takšen je bil naziv zadnjega letošnjega izleta našega društva. Zavili smo proti Šaleški kotlini in se ustavili v mestu Šoštanj, natančneje pred novim muzejem, ki prikazuje razvoj in propad usnjarske industrije v Šoštanju med leti 1788 in 1999. Muzej ima zunanji del, kjer so na odprtem in pokritem prostoru razstavljeni nekdanji tovarniški stroji za predelavo živalskih kož v usnje. Notranji del muzeja pa prikazuje vsebino industrijske aktivnosti, razvoj tovarne in podjetniško družino Vošnjak; industrijalci Vošnjaki so tu postavili eno izmed največjih usnjarn v Evropi. Tovarna je ustvarila trg in mesto Šoštanj. Po zanimivi razlagi kustosinje muzeja smo se odpravili v ozko dolino Hudega potoka mimo vadbenega plezališča. V tej dolini se nahaja Mornova zijalka, to je naravna skalna jama, široko odprta proti izhodu, delno svetla, in z ujetim toplim zrakom je nudila bivališče kamenodobnim ljudem – lovcem, ki so se zadrževali tukaj. Po dolini Hudega potoka smo ob markacijah hodili naprej in se potem odločili za kratko strmo varianto poti do Žlebnika. Se že spodobi za planince, da ne hodijo samo po cesti ampak da premagajo kakšno krajšo strmino. Na planoti oziroma slemenu nas je pozdravilo toplo sonce in čudoviti razgledi naokrog. Odmor je sledil pri Žlebnikovi domačiji za malico, in ogled neposredne okolice. Spomenik in tabla na hiši nam povedo, da je tukaj padel pesnik Karel Destovnik Kajuh, sicer rojen v Šoštanju, bil pa je član kulturniške skupine 14. divizije, ki se je po težkih bitkah v tedanji zimi prebijala skozi Štajersko na Koroško. Naš vodnik Vlado iz Šoštanja nam je potem pokazal pot na bližnji Lom, visok 884 m, najvišji vrh Topolšice, kjer smo odtisnil žig v transverzalne knjižice našega društva. Malo smo se spustili do razgledne točke na slemenu Loma mimo vikendov in ugledali Velenjsko oz. Šaleško kotlino. V njej izstopajo tri ugrezna jezera, najstarejše Škalsko, že izpred 2. sv. vojne, nato večje Velenjsko in po 1975 še zadnje Družmirsko, ki pa se še bo širilo vsaj pet let. Imenuje se po vasi Družmirje, ki se pogreznila v vodovje. Ves izkopani lignit so pokurili v TEŠ-ih 1 – 6, ki dajejo eno tretjino elektrike v Sloveniji ( druga tretjina pride iz Krškega, tretja pa iz vodnih elektrarn) TEŠ 6 ima zelo majhen izpust dimnih plinov, prebivalci imajo daljinsko ogrevanje z vročevodi, tako ima ta kotlina najbolj čist zrak. Okoli kotline je speljana Šaleška planinska pot, okoli Šoštanja pa Trška pot, ki jo vzdržuje Šoštanjsko planinsko društvo. Videli smo vrhove okolici kotline Paški Kozjak, Graško goro, Goro Oljko in še druge manj znane. V siju pojemajočih popoldanskih sončnih žarkov smo se spustili proti Topolšici, kjer so znane Terme. Planinska pot pripelje naravnost v center Term. V eni izmed stavb je stalno odprta spominska soba, ki nam prikazuje dogodke iz nedavne zgodovine in sicer obeležuje konec 2. sv. vojne na tem področju. Nemški feldmaršal Aleksander von Loehr je podpisal kapitulacijo partizanskemu poveljniku. Takrat se je preko slovenskega ozemlja valila 250 000 glava množica okupatorskih vojakov iz Balkana proti Avstriji in vsi so bili še oboroženi. Skozi okrašen zdraviliški park smo še premerili nekaj korakov do gostišča, kjer smo se malo odžejali in najedli. Družabni večer se je nadaljeval z glasbeno spremljavo harmonike, našim petjem in plesom. Naš izlet v neznano nam je približal te kraje, za katere smo sicer vedeli že prej a vseh poti še nismo prehodili in še jih je ostalo nekaj za naslednje izlete ali pohode. Srečno Novo leto 2016 vsem planinkam in planincem na naših poteh, pridružite se nam naslednje leto!