Ledinski vrh

OKREŠELJ SAVINJSKO SEDLO – LEDINE IN KRIŽ- LEDINSKI VRH

V nedeljo 12. Julija smo se peljali z avtobusom do konca ceste v Logarski dolini, nato smo se planinci razdelili na dve skupini. Prva skupina se je namenila na Križ (Koroška Rinka) 2433 m po zelo zahtevni zavarovani planinski poti (ferata) in ga tudi dosegla. Skupina se je vrnila skozi zahteven Turski žleb nazaj na Okrešelj. Druga skupina pa je krenila nekaj časa po isti poti za prvo, na razpotju za Križ, pa je nadaljevala proti Savinjskemu in Jezerskemu sedlu. Ta skupina je osvojila markanten Ledinski vrh 2108 m in se potem vrnila na Okrešelj. V jutranjem hladu smo krenili mimo slapa Rinka po popravljeni poti ob hudourrniški grapi Savinje mimo njenega izvira do Doma na Okrešlju na višini 1396 m. Dom se imenuje po Johannesu Frischaufu, planincu iz Gradca, ki je imel rad te kraje, napisal je tudi knjigo Sannalpe v prevodu Savinjske Alpe in postavil dve koči. Eno je kmalu podrl plaz blizu sedanje koče. Poleg njega je najpomembnejši planinec tistega časa Slovenec Fran Kocbek, po njem se imenuje Dom na Korošici. Za domom je krasen travnik s cvetjem, potem pa pot na sedlo vodi skozi hudourniške in ledeniške nanose skozi krnico Zgornji Okrešelj. Zadnji del, tam kjer se odcepi pot na Mrzlo goro, se imenuje Mrzli dol. Res sta tu dve manjši snežišči. Na križišču za Križ smo imeli malo daljši odmor za malico. Pot na Križ so markacisti uredili v 90 tih letih, pri tem pa je sodeloval naš vodnik Florijan, ki nam je tudi o tem nekaj povedal. Mogočna so ostenja Mrzle gore, Turske gore in Križa. Med rušjem smo se prebili na Savinjsko sedlo, ki predstavlja prehod med Logarsko dolino in Belsko Kočno, po kateri pridemo na avstrijsko Koroško. Sedaj tu poteka šengenska meja in planinci se neovirano srečujejo na teh poteh. 250 m naprej je malo višje Jezersko sedlo, ki je prehod za gorenjsko stran oz. Jezersko kotlinico. Tu se srečajo trije grebeni najvišjih gora Kamniško Savinjskih Alp. Razgledi so izredni. Obiskali smo bližnji Ledinski vrh, ker pa je na vrhu tako malo prostora, smo naredili odmor malo nižje na travnatih pobočjih. Trije planinci so se pa odločili, da se spustijo do bližnje Krajnske koče. V bližini te koče pod Skuto se nahaja drugi slovenski ledenik, ki pa je od 80 tih let, ko so se tu še smučali, skoraj izginil, oziroma je njegov spodnji del pokrit z gruščem, ki pada iz severnih sten Skute. Naše Alpe so zelo krušljive, kar pomeni stalno potrebo po obnovi planinskih poti. Oblaki so delno pokrili nebo, kar je preprečilo hujšo pripeko pri našem vračanju na Okrešelj, oziroma do avtobus. Med potjo smo občudovali tudi planinsko cvetje, mogočna ostenja gora in zanimive reliefne oblike. Srečevali smo številne večje in manjše skupine planink in planincev, razveseljivo je, da je bilo tudi več otrok in mladih ljudi. Dan je bil za vse udeležence zelo bogat v vseh pogledih.