Škrlatica

ŠKRLATICA 2740 M 30.8.2015

Ujeli smo enega zadnjih vikendov v letošnji planinski sezoni za tako dolgo in naporno turo, ki traja 12 ur ali še več in ni na poti nobene planinske koče in glede na dolžino potrebne hoje se ne da preveč obotavljati na poti. Odpeljali smo se zelo zgodaj zjutraj iz Celja proti Gorenjski in pri vasi Mojstrana zavili v krasno dolino Vrata, kjer nas strma (žal ponekod še vedno makadamska) cesta pripelje pred sam Aljažev dom, ki je je že bil poln planincev in parkirni prostor je bil zatrpan predvsem z osebnimi vozili. Tu je izhodišče za več planinskih poti, tako za najvišjo in drugo najvišjo goro v Sloveniji Triglav in Škrlatico. Takoj po izstopu iz avtobusa smo se pripravili in krenili na pot v strmino desno od doma, kjer nas je pot usmerila na Škrlatico. Pot je potekala sprva po listnatem , nato pa seveda po iglastem gozdu do višine 1500 m, nato pa je sledil pas rušja in gorskih trat. Pot je bila stopničasta, gruščnata in peščena, nalivi dežja pa ustvarjajo tudi žlebove. Ni bilo pretežko niti prelahko ne. Nekje na polovici poti je križišče za Škrlatico in na Križke pode. Tu so visokogorski podi, uravnave in ta kraj se imenuje Na rušju. Postavljen je Bivak št 4. Moja kamera ni spremljala planincev do vrha, kolegica Franja je to naredila. Zakaj bivak št. 4? V tem delu Julijcev od Martuljških gora do Stenarja so postavljeni štirje bivaki in so oštevilčeni po časovnem vrstnem redu postavitve. Namenjeni so bili od začetka gornikom, alpinistom, tudi turnim smučarjem, ki so prihajali sem v manjšem številu, so lahko tu prenočili, kajti v tem gorah ni koč. Bivak št. IV je postavil AO Jesenice leta 1948 (Jeseničani z Jožem Čopom na čelu so bili zelo aktivni). Zima 50/51 je bivak odnesla in z velikimi napori so ga leta 1952 ponovno postavili, ga privezali z vrvmi in opremili. Lansko leto pa so drobni inventar izpraznili, saj so ugotovili, da so planinci tudi to uničevali. Tako so sedaj samo trda ležišča. Ampak služi svojemu namenu! Alpinisti plezajo predvsem južni steber Škrlatice in še nekaj smeri na Stenarju. Ta dan je bilo tu na poti kar nekaj planincev, vendar seveda ne takšne kolone kot so na poti na Triglav. Poleg tega da tu ni nobenih oskrbovanih koč, tudi vode (izvirov) ni na poti. Z njo se oskrbimo v Aljaževem domu. Aljažev dom ima seveda tudi sobe za planince, kjer lahko le ti prenočijo in zgodaj zjutraj gredo na pot. To pa ni edina zidana stavba tukaj. Poleg nje stoji nov Šlajmerjev dom, kjer imajo planinci seminarje in druge oblike izobraževanja. Jakob Aljaž in dr. Edo Šlajmer sta bila namreč prijatelja in poleg svojega osnovnega poklica podpirala tudi planinstvo. Ko je plaz leta 1909 zasul Aljažev dom, dr. Šlajmer velikodušno ponudil svojo vilo planincem do postavitve novega doma. Dr Edo Šlajmer je bil znamenit kirurg,, začetnik moderne kirurgije na Slovenskem, tam okoli leta 1900 in že prej. Prvi je na naše ozemlje pripeljal rentgen. Ko je na Balkanu 1912 izbruhnila balkanska vojna, je s svojo ekipo odšel operirati na bojišče srbske vojake. Po njem se v Ljubljani imenuje tudi mestni park, postavljen je bil njegov bronasti kip, ki pa so ga žal zlikovci pred dvema letoma ukradli s podstavka.
Korak od Aljaževega doma je tudi kapelica sv. Cirila in Metoda, ki je včasih služila tudi kot prostor kjer so položili smrtno ponesrečene planince v Triglavskem hribovju. Celota dolina Triglavske Bistrice oz. bolj znana kot dolina Vrata, je polna naravnih in tudi kulturnih znamenitosti. Če najprej omenim severno Triglavsko steno s širino 3 km in višino 1 km, ki ima številne plezalne smeri. Največ jih je preplezal naš alpinist Franček Knez in sicer kar 34. Cesta skozi Vrata ima tudi enega najbolj strmih cestnih klancev Sloveniji in sicer klanec Kreda z 25% strmino. Blizu je tudi slap Peričnik, ki preko konglomeratne terase pada proti dnu doline. V Mojstrani imamo svoj planinski muzej, vendar si je zanj treba vzeti čas posebej.
Naša skupina planincev je še pri dnevni svetlobi prispela do avtobusa, za vodnike je udeležence je bil kar naporen dan.