Solkan - Kanal 2015


Vabilo

PO STOPINJAH VALENTINA STANICA 28. 3. 2015

To je je eden izmed najbolj množičnih pohodov na Primorskem, s katerim se spominjamo Valentina Staniča (1774 – 1847) . Valentin Stanič je bil po izobrazbi in poklicu duhovnik, sicer pa prvi slovenski alpinist, človekoljub in narodni preroditelj. Bil je prvi človek, ki je splezal na Visoki Watzman, ki je eden izmed najvišjih vrhov v Bavarskih Alpah. Malo kasneje pa je bil tudi na Grossglocknerju. Rojen je bil v vasi Bodrež pri Kanalu ob Soči, v kraju, ki daje videz mestnega naselja in ki gosti tudi glasbene dneve skladatelja Marija Kogoja in tukaj skačejo z mostu v Sočo pogumni tekmovalci na vsakoletni prireditvi.
Naš pohod smo začeli na križišču cest v Solkanu, zavili pod viadukt in mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne, ter prečkali sloviti solkanski železniški most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu. Presenetila nas je lepo urejena kolesarska steza pod Sabotinom na desnem bregu Soče, ki pa smo jo kmalu zapustili in krenili po vzhodnih pobočjih te gore do planinskega doma. Sabotin je danes park miru. V času prve svetovne vojne je tu potekala fronta med italijansko in avstrijsko vojsko. Italijani so zavzeli Sabotin šele 6. avgusta 1916, potem ko je na gori padlo 6000 njihovih vojakov. Na celi naši poti smo hodili mimo bunkerjev, kavern, oficirskih barak, pa tudi piramida je bila. Avstrijci so v zadnji ofenzivi zavzeli Sabotin nazaj, kasneje pa so ga izgubili za zeleno mizo. Na Sabotinu uspeva 609 različnih rastlin od drevja sta značilna zimzeleni hrast in avstrijski črni bor. Je tudi veliko cvetočih rož. Od ptic se na grebenu Sabotina zadržuje beloglavi jastreb. Nismo pa videli nobene kače, čeprav je v skalnem svetu tukaj domovanje modrasov. Danes je bilo po dežju ozračje zelo čisto, videlo se je daleč do Dolomitov, Julijskih Alp in Jadranskega morja. Proti Koradi smo šli, a že v začetku smo se razdelili na dve skupini, večja skupina je prehodila celotno 30 km pot, manjša pa nekaj km manj. Postanek smo imeli pri lovskem domu in potem na vrhu Korade pri planinski koči. S Korade smo krenili proti Kanalu mimo cerkve sv. Genderce (Jerice), pri kateri se največ ljudi zbere zadnjo nedeljo v avgustu. V Kanalu smo nekaj časa počivali, se malo okrepčali, nekateri pa smo si tudi ogledali Debenjakovo galerijo, v kateri so bile razstavljene slike naših Himalajcev (predvsem Aleša Kunaverja). V središču Kanala je tudi kip Valentina Staniča.
Na povratku smo naredili še krajši postanek in čestitali našemu vodniku Florijanu Nunčiču za njegov 78. rojstni dan. Florijan se udeležuje vseh naših pohodov.
S celotnim pohodom smo bili zelo zadovoljni, pot je bila geografsko pestra z lepimi razgledi na vse strani neba. Za večji del pohodnikov to ni bil prvi pohod; po tej poti hodimo vsako leto ob številčni udeležbi.