Solkan - Kanal 2015
Vabilo
PO STOPINJAH VALENTINA STANICA  28. 3. 2015
To je je eden izmed najbolj množičnih pohodov na Primorskem, s katerim
 se spominjamo Valentina Staniča (1774 – 1847) . Valentin Stanič je
 bil po izobrazbi in poklicu duhovnik, sicer pa prvi slovenski alpinist,
 človekoljub in narodni preroditelj. Bil je prvi človek, ki je splezal
 na Visoki Watzman, ki je eden izmed najvišjih vrhov v Bavarskih Alpah.
 Malo kasneje pa je bil tudi na Grossglocknerju. Rojen je bil v vasi
 Bodrež pri Kanalu ob Soči, v kraju, ki daje videz mestnega naselja
 in ki gosti tudi glasbene dneve skladatelja Marija Kogoja in tukaj
 skačejo z mostu v Sočo pogumni tekmovalci na vsakoletni prireditvi.
Naš pohod smo začeli na križišču cest v Solkanu, zavili pod viadukt in
 mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne, ter prečkali sloviti
 solkanski železniški most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu.
 Presenetila nas je lepo urejena kolesarska steza pod Sabotinom na
 desnem bregu Soče, ki pa smo jo kmalu zapustili in krenili po vzhodnih
 pobočjih te gore do planinskega doma. Sabotin je danes park miru. V
 času prve svetovne vojne je tu potekala fronta med italijansko in
 avstrijsko vojsko. Italijani so zavzeli Sabotin šele 6. avgusta 1916,
 potem ko je na gori padlo 6000 njihovih vojakov. Na celi naši poti
 smo hodili mimo bunkerjev, kavern, oficirskih barak, pa tudi piramida
 je bila. Avstrijci so v zadnji ofenzivi zavzeli Sabotin nazaj, kasneje
 pa so ga izgubili za zeleno mizo. Na Sabotinu uspeva 609 različnih
 rastlin od drevja sta značilna zimzeleni hrast in avstrijski črni bor.
 Je tudi veliko cvetočih rož. Od ptic se na grebenu Sabotina zadržuje
 beloglavi jastreb. Nismo pa videli nobene kače, čeprav je v skalnem
 svetu tukaj domovanje modrasov. Danes je bilo po dežju ozračje zelo
 čisto, videlo se je daleč do Dolomitov, Julijskih Alp in Jadranskega
 morja. Proti Koradi smo šli, a že v začetku smo se razdelili na dve
 skupini, večja skupina je prehodila celotno 30 km pot, manjša pa
 nekaj km manj. Postanek smo imeli pri lovskem domu in potem na vrhu
 Korade pri planinski koči. S Korade smo krenili proti Kanalu mimo
 cerkve sv. Genderce  (Jerice), pri kateri se največ ljudi zbere
 zadnjo nedeljo v avgustu. V Kanalu smo nekaj časa počivali, se
 malo okrepčali, nekateri pa smo si tudi ogledali Debenjakovo galerijo,
 v kateri so bile razstavljene slike naših Himalajcev (predvsem Aleša
 Kunaverja). V središču Kanala je tudi kip Valentina Staniča.
Na povratku smo naredili še krajši postanek in čestitali našemu vodniku
 Florijanu Nunčiču za njegov 78. rojstni dan. Florijan se udeležuje vseh
 naših pohodov.
S celotnim pohodom smo bili zelo zadovoljni, pot je bila geografsko
 pestra z lepimi razgledi na vse strani neba. Za večji del pohodnikov
 to ni bil prvi pohod; po tej poti hodimo vsako leto ob številčni
 udeležbi.


























































