Svačica

SVAČICA – 1953 m

V nedeljo razpisani izlet na Svačico nas je popeljal v osrednje Karavanke, ki smo jih prečkali od severa proti jugu. Odpeljali smo se mimo Kranja in Tržiča skozi Šentansko dolino, ki se tako imenuje po cerkvici sv. Ane na Ljubelju. Skozi tunel smo se odpeljali na avstrijsko stran mimo soteske Čepe, zavili v prečno dolino potoka Žabnice in potem po dolini Boden/Podnar do istoimenske kmetije, kamor je lahko pripeljal avtobus. Tu smo se pripravili za pot proti grebenu Karavank, ki s severa izgledajo čisto drugače kot z Gorenjske strani. So bolj strme, prepadne in predvsem, ko smo kasneje videli, bolj krušljive, rezultat so številna melišča, ki segajo do polovice višine gora ali še čez. Šli smo po označeni poti do Celovške koče, ki je za Korošče izhodišče za Stol in okoliške vršace. Po zavarovani poti po severnih ostenjih smo dosegli sedlo Vrata in se narahlo spustili do koče, ki pa jo v celoti obnavljajo. Vsa postrežba s hrano in pijačo poteka v improviziranih objektih zraven koče. Do koče se je možno pripeljati z avti iz sosednje doline Medvedji dol. Lep je bil razgled vsepovsod naokoli, planincev je bilo spričo lepega poletnega vremena precej. Od koče smo po počitku in zaužiti hrani iz nahrbtnika, krenili po lepo speljani poti proti Svačici, ki je osamljena, malo manj znana gora v senci dvatisočakov. Zadnji 100 m je še bolj strmih, zadnjih 30 m in sam vrh pa sestavljajo nametane skale, kot da bi šlo za mnogo višjo goro, kot je relativno skromnih 1953 m. Uporaba čelade je obvezna. Na vrhu je bilo komaj prostora za nas 20 planincev, kolikor se nas je odločilo za to pot. Ostali so izstopili na Ljubelju in se odločili za krajše variante npr. skozi Bornov tunel, na kočo Prevalo ali na Vrtačo. Potem smo se pazljivo spustili z vrha se tudi z rokami poprijeli za skale ali za veje nizkih borovcev. Sledilo je sedlo Belšica, kjer obmejni kamni nakazujejo slovensko avstrijsko mejo. Pot do Zelenice je potekala po dolgi visokogorski dolini s krajši vzponom po strmem travnatem žlebu. Dom na Zelenici nas je pričakal ves obdan z zelenimi travniki ( ali tudi pašniki), čeprav tu živine nismo opazili. So pa bile opustele žičniške naprave nekoč znanega smučarskega centra Zelenic. Po krajšem postanku smo potem krenili proti Ljubelju, kjer nas je na ploščadi pred tunelom pod Kompasovim hotelom pričakal naš avtobus in kjer smo se zopet srečali s planinci, ki so šli po krajši poti. Današnji izlet je spadal med daljše, bolj naporne, hodili smo osem ur, bilo je nekaj krajših zelo strmih delov poti, sicer pa nas je obdajalo pravo bogastvo alpske vegetacije s planinskim cvetjem. Bili smo navdušeni in zelo verjetno se bomo prijavili tudi za naslednji izlet.