Tromeja - Peč

TROMEJA – PEČ 21. 6 . 2015

Danes smo se odpravili na skrajni severozahodni konec Karavank, kjer se na Peči ( 1508 m) stikajo državne meje treh držav: Slovenije, Italije in Avstrije. Pravzaprav je redkost, da v enem dnevu hodite po hribih in gorah treh držav. In imate poleg tega še krasen razgled na več dolin, Alpskih gorstev, jezer in naselij. Avtobus nas je pripeljal do opustelega prehoda Korensko sedlo, kjer je na avstrijski strani gostilna, ki je odprta, na naši strani pa prodajalna cigaret v nekdanji brezcarinski trgovini. To smo ignorirali in se takoj po lepo speljani poti št. 603 povzpeli na hrib Petelinjek in njegovo strmino premagali v eni šolski uri. To je čas, ki se je komu v življenju zdel dolg ali kratek. Na senožetih nad gozdom pa smo ugledali naš prvi cilj – avstrijsko planinsko kočo, pred katero smo posedli in pojedli hrano iz nahrbtnika. In celo ni bilo nikogar od strežnega osebja iz koče, ki bi zahteval, da pri njih kaj naročimo ali prepovedal, da pri njih jemo nenaročeno hrano. Počitek je bil dobrodošel, nagledali smo se okolice, pa tudi fotografirali na vse strani. V Celovški kotlini smo uzrli ledeniška jezera in v daljavi super moderen razgledni stolp na Jedvovci, kamor bomo šli naslednje leto. Od tod je bilo 20 minut do Peči, kjer se dejansko stikajo meje treh držav. Nekaj je obeležij, ne morete zgrešiti! Sledil je »italijanski spust« proti dolini seveda na slovensko stran. Spotoma smo obiskali čisto novo kapelico Marije Snežne in od tam po lepo speljani poti krenili proti rateškemu polju. Tu poteka rapalska meja. Tako se imenuje po italijanskem letovišču Rapallo, kjer so nam »dobrohotni« zavezniki začrtali mejo v našo škodo po 1. Sv. vojni. Višarje so ostale v Italije skupaj z 35 km lepe Kanalske doline. Po dobrih dveh urah spusta smo prišli v Rateče, ki je še bolj vas v primerjavi s Kranjsko goro, a ima veliko gostiln. Na vsaki obnovljeni hiši sem opazil napis »pri.. in kako se reče po domače« To je lepo in res domače v tem delu Gorenjske. Dan je v tem času dolg, in ker se na poti nismo izgubili, smo imeli še dovolj časa za ogled Zelencev – sekundarnega izvira Save, ki sicer izvira kot Nadiža v Tamarju. Potem smo se še ustavili na prepolnih Trojanah, se malo okrepčali čestitali planinki za rojstni dan. Karawanke so res za vse planince – niso previsoke, prestrme in so dobra priprava za težje Julijce ali kaj podobnega.