KAKI - 13.11.2016

PD ZZV CELJE

Nekje nad Izolo, pri vasici Šared, smo izstopili z avtobusa in se pod vodstvom domačega vodnika Mojmira podali po gričevju nad Strunjansko dolino.

S poti je bil čudovit razgled po nasadih trte, oljk, agrumov in čez Koprski zaliv na italijansko stran.

Sonce nas je prijetno grelo, vendar nas pot ni nič ogrela - pretežno smo se spuščali navzdol.

Kar dolga nepregledna kolona nas je bila ...

Kmetijstvo je bilo ne tem področju že od nekdaj pomebno. Gojili so poleg oljk, določene vrste južnega sadja, zgodnjo zelenjavo ter vinsko trto.

Danes je v porastu pridelava sadja in vina.

Tu pa tam med ostalim grmičevjem se najde tudi ruj, ki v soncu žari v svojih ognjenih barvah.

Šopek živordečih, rumenih, pisanih listov primorskega ruja ...

Lucija, zadaj Savudrija

Sečoveljske soline: Sediment v podlagi je večinoma naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdolž stika flišnih plasti Šavrinskega gričevja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.

Zgrešena investicija na vrhu grička, z prečudovitim razgledom!

V ozadju polotok Savudrija z turističnim mestom Savudrija, ki je nastalo iz majhnega ribiškega naselja.

Strunjanske soline

V ozadju pobeljeni Nanos.

Pogled na Slovensko obalo, ki je dolga le 43 km. V Evropi imata krajšo obalo samo Bosna in Hercegovina ter Monako.

Ob cesti Izola - Portorož dvostranski pinijev drevored, ki velja za spomenik oblikovane narave in je star od 80 - 90 let. Za njim pa Ekološka kmetija Franco Giassi.

Lakota?

Nekaterim je vroče?

Predor Lucan, dolg 544 m. Ozkotirna železniška proga Parenzana je bila grajena v letih 1900 - 1902. Danes pa je tu pešpot in kolesarska steza.

Strunjanske soline so del Naravnega rezervata Strunjan – Stjuža in veljajo za najmanjše in najsevernejše soline v Sredozemlju.

Območje Strunjanskega zliva - Stjuža, zaradi plitkosti, obilice hrane in zavetja nudi dom različnim vrstam vodnih ptic.

Stjuža je edina slovenska morska laguna in se klasificira kot slano mokrišče.

Ime Stjuža izhaja iz italijanskega izraza »chiusa« – zaprta. Danes je zaliv od morja ločen z nasipom, tako da jo z njim povezuje le kanal.

Piran - najstarejše mestno jedro je bilo obzidano najbrž že v sedmem stoletju, z cerkvijo sv. Jurija.

Nekoč so Strunjanske soline takoj za Sečoveljskimi veljale za druge najpomembnejše piranske soline.

V prvi solinarski hiši, današnjem centru za obiskovalce, je bilo v pritličju skladišče soli, v nadstropju pa stanovanjski prostor za solinarsko družino. Druga solinarska hiša se še danes uporablja kot bivališče solinarjev.

Solinarsko orodje

Plitvino Strunjanskega zaliva je človek preoblikoval v soline z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov in tako ustvaril tudi pomembno vrsto ekosistema: slano mokrišče.

Cerkev Marijinega prikazanja in nekdanji benediktanski samostan iz leta 1200. Govorijo, da se je v neki noči leta 1512 pri vratih stare cerkvice čuvajema vinogradov prikazala Marija. Po tem dogodku se je cerkev preimenovala v Sveta Marija od Prikazanja. Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot.

Na rtu izza cerkve že od l. 1600 stoji kamniti križ.

Križ ni le znamenje, da je v bližini Marijino svetišče, temveč tudi opozarja na bližino kopnega.

Najznačilnejši del Naravnega parka Strunjan je štiri kilometre dolg in do 80 metrov visok flišni klif.

Stik morja in kopna je v celoti ohranjen v bogastvu naravnih oblik in procesov. Na vsej dolžini klifa so dobro vidne vodoravne plasti laporja in peščenjaka, zanimivi pa so tudi geološki in geomorfološki pojavi, kot so nalomljeni skalni bloki, spodmoli, mikrotektonski prelomi in gube, ki so še posebej izraziti na posameznih rtih.

Čudovito morje in intimni kotički na plaži vas bodo prepričali, da se vrnete v zaliv, kjer kraljuje Mesec.

S tega mesta se ponuja čudovit razgled na obalo pod klifom, Tržaški zaliv, ob lepem vremenu pa vse do Triglava.

Pot do zaliva je malce bolj zahtevna, saj je do njega mogoče priti samo peš. Toda najlepši dragulji so običajno najbolj skriti, če pa jih najdemo, je zadovoljstvo nepopisno.

Pri Franku v Strunjanu.

Poizkušnja refoška, pršuta ter sladkega kakija - zlatega sadeža!

G. Franco Giassi, lastnik ekološke kmetije, nas pozdravi!

V raju ...

Kaki je sadež jeseni in nekoč hrana bogov. Je vitaminska bomba, tako bogata z vitamini, minerali, antioksidanti, da jo vsekakor moramo uvrstiti na jedilnik naše jesenske prehrane. Kakijeva domovina je pravzaprav Vzhodna Azija, saj izvira iz gora centralne Kitajske. V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870 in od tedaj ga pridelujejo povečini v sredozemskih državah. V naše Primorje so kaki prinesli v letih pred prvo svetovno vojno.

Adriani planinsko-primorski šopek, da nas bi še večkrat kam zapeljala!