PO OBRONKIH CELJA + LETNA KONFERENCA
PD ZZV CELJE – 27.2.2016
Zbrali smo se v Pečovniku na parkirišču ob Savinji. Od tu smo se zagledali v naš prvi cilj - Grmado, ki se dviga na južnih obronkih Celja.
Odpravimo se na hišno goro Celja.
Mimo gasilskega doma in zaščitnika gasilcev - sv. Florjana
Po mnogih stopnicah po strmem bregu ...
Mimo hiše Alme Karlin, kjer je bil njen zadnji dom.
Alma Karlin je bila svetovna popotnica, ljubiteljska raziskovalka, poliglotka, pisateljica in teozofinja.
Alma se je rodila leta 1889, umrla pa leta 1945.
Celjski grad, oz. Stari grad, ki je omenjen že leta 1322.
Na levi Miklavžev hrib, na desni Grajski hrib, vmes pa reka Savinja, ki v okljuku zavije proti Laškemu.
Pasji zob
Z Grmade pogled na Celjsko kočo, sledi snega na smučišču, nad njim pa Tovsti vrh - 834 m.
Vrh Grmade
Pogled, ki sicer ne seže daleč zaradi oblačnega vremena in meglic, ki zakrivajo celjsko kotlino.
Na vrhu Grmade je zvon želja! Le kaj si je Maks zaželel?
Grmada - 718 m
V Pečovniški koči na Grmadi smo si privoščili kratek postanek.
Kmalu bo tudi ta breg ozelenel in zacvetel ...
Pred Pečovniško kočo - 620 m
In že smo pri Celjski koči, kjer so nas čakali že pohodniki z druge skupine, kateri so izbrali pot pod Grmado do Celjske koče.
Pogled od Celjske koče na Grmado s križem, ki se vidi daleč naokrog.
Preden gremo naprej, še skupinska pred Celjsko kočo.
Markacije ob naši poti ...
Po gozdni, sprehajalni, kolesarski poti ...
Gremo proti Vipoti
Hribček je porasel s spomladanskim vresjem ...
Poživil je nam ta oblačen dan in "obarval" naše razpoloženje ...
Razveselili smo se drobnega gozdnega cvetja.
Na mehki preprogi med cvetjem ...
Pogled po dolini proti Laškemu ...
Pri Ivankoviču smo zagledali naš drugi vrh - Vipoto.
Grmada z drugega konca ...
Zeleni teloh
Vipota je poraščen z gozdom in delno kamnit.
Kar strma je pot proti vrhu!
Vrh Vipota - 532 m
Dren
Razgled z Vipote proti zahodu
Sestop z vrha v Pečovniški graben.
Pljučnik
Jelenov jezik
Beli repuh
Neposredno nad Pečovniškim grabnom v pobočju Vipote raste tudi eno najvišjih dreves v Sloveniji, duglazija, iglasto drevo iz družine borovk.
Duglazija je visoka 50 m, njen obseg pa je tudi kar zavidanja vreden!
Pogled v krošnjo duglazije.
Tevje
Prispeli smo do podhoda ...
Višina vode v poplavah leta 1954.
Ob Savinji do parkirišča in nato v gostišče Hochkraut, kjer so nas že čakali, da se je lahko pričela letna konferenca društva.
Podelitev priznanj
Bronasti častni znak PZS je bil podeljen Planinšek Andreju.
Srebrni častni znak je prejel predsednik PD - Ivan Eržen.
Priznanja za NAJ POHODNIKA so bila podeljena zaslužnim članom društva: Mariji Fras, Martinu Hostniku, Rudiju Kosu, Veri Zorko ter Mariji in Francu Mlinarič.
Čestitke vsem, katerim so bila podeljena priznanja!
Po kosilu nam je Jožica zaigrala še na harmoniko.
