Blegoš

BLEGOŠ 2. 1. 2016

Prvi pohod v Novem letu 2016 je Planinsko društvo ZZZV Celje izpeljalo na Blegoš, enega izmed treh velikanov Škofjeloškega hribovja . Ostala dva sta Porezen in Ratitovec. Na Blegoš vodi vsaj 7 (sedem) planinskih poti in še makadamska cesta za avtomobilski promet. Pripelje prav do koče. Po kateri poti bomo šli, se moramo odločiti že pred Škofjo Loko, kjer zavijemo lahko v dolino Selške Sore ali pa v dolino Poljanske Sore (Selška in Poljanska dolina) Mi smo se zapeljali Poljanski dolini mimo Tavčarjevega dvorca, kjer je pokopan pisatelj Ivan Tavčar do Hotavelj, nato smo zavili v sotesko Kopačnice, Logarščice in Volaščice in se po dobri asfaltni cesti, ki sicer nadaljuje pot proti smučarskemu središču Cerkno, pripeljali do hribovske vasice Leskovica. Kakor je vas sicer majhna, pa ima nekaj obnovljenih visokih kmečkih hiš, kozolce (doplarje) z zidanimi stebri in na daleč opazno cerkev Sv. Urha. Zmotili smo samo domačina pri izvozu njegovega traktorja in se po kažipotih in markacijah odpravili proti Blegošu. Pot je speljana po gozdnih cestah ali pa naravnost navzgor v ne prestrm breg. Na višini 800 m so planotaste uravnave, ki so omogočile kmečko poselitev pred približno 500 leti in vasi so se obdržale do danes. Blegoš ima tudi dovolj vode, zgrajen je iz dolomita, in pobočja imajo številne potočke, in njihova voda konča v strugi Poljanske Sore. Pri Zavetišču gorske straže na Jelencih smo imeli malo daljši počitek. V zimskem mrazu se je prilegel čaj, skuhan v zavetišču ali pa iz nahrbtnika v »termoskah«, skuhan že kak dan prej. Do lepega Planinskega doma na Blegošu ni bilo daleč, notranjost je bila prijetno topla, in zadnji polurni vzpon na vrh te travnate gore ni bil noben problem. Paziti je bilo treba je na posamezne ledene zaplate ob poti. Vrh je bil v megli, malo je pihalo, temperature so bile zimske, skratka vreme se je za ta zimski čas obnašalo »vzorno«. Ena skupina se je lotila strmejšega spusta na vas Čabrače, že skoraj v dolini, druga pa se je vrnila po isti poti v Leskovico. Začelo je malo bolj snežiti. Peljali smo se nazaj skozi naselji Gorenja vas in Poljane, ki sta enovita občina, nazaj proti Loki. Najbolj temeljito obkroži Škofjeloško hribovje Loška planinska pot, ki je vezna krožna pot. Omenim lahko še transverzalo Kurirjev in vezistov, ki je sicer najdaljša v Sloveniji, in tu obišče kraje in točke Gorenjske vstaje proti okupatorju leta 1941. Marsikaj se je v tej dolini zgodilo v preteklosti – od fevdalnega gospostva v Škofji Loki, do začetka tovarn, do gradnje zaklonišč Rupnikove linije, ki naj bi služila obrambi pred italijansko invazijo, ki se je potem res zgodila, do gradnje »uranske« ceste med Loko in Poljanami, kjer so v času obratovanja Žirovskega rudnika uranove rude prevažali rumeno pogačo. Na poti domov smo se še okrepčali v gostišču. In jutri je prosti dan, nedelja, čas za urejanje vtisov in načrtovanje nadaljnjih naših planinskih podvigov.