Gartnerkofel

GARTNERKOFEL 7. 8. 2016

Gartnerkofel je gora, ki se nahaja sredi Karnijskih Alp, ki se v podolgovati obliki razprostirajo med Ziljsko dolino na koroški strani in Kanalsko dolino na italijanski strani. Slovensko ime zanjo je Krniške skale in res se zdi kot da je to kup skal nametanih skupaj, razbrazdanih, grobo hrapavih, krušljivih in težko dostopnih. Gore se lahko lotimo po težko dostopni ferati ali mnogo lažji zagruščeni in travnati poti še v spodnjem delu in na vrhu smo nagrajeni z veličastnim razgledom na Alpski svet dveh držav. Geološko starost so določili na 230 milijonov let, kamenina je dolomit, zato studenci tečejo po površju in tudi preperevanje tal je omogočilo tanko plast prsti, planinci najprej opazimo planinske cvetice, široka, plečata pobočja pa so zelene pašne planine za govedo. Tu so Korošci ustvarili vrhunski zimski smučarski center s komercialnim angleškim imenom »nice surprise« s 110 km smučarskih prog in 30 žičnic. To je Nassfeld ali slovensko Mokrine.

Planinci ZZZV Celje smo se v dveh skupinah povpzeli na te Krniške skale, eni po slikoviti adrenalinski ferati, drugi pa po položni , sicer zelo obiskani poti, ki pelje od koče Plattner. Skupina s katero sem šel jaz, se je najprej povzpela na travnato konico Kamleitn malo pod 2000 m višine s čudovitim razgledom. Potem smo se spustili do sedla in opazovali svoje kolege, ki so se vzpenjali po ferati, lovili ravnotežje po visečem jeklenem vrvnatem mostu, razpetem med dva skalnata stolpa. Skupaj smo prišli na vrh Krniških skal (Gartnerkofla) ugotavljali, kateri dvatisočaki so okoli nas. Bilo jih je preveč. Vmes skoraj 2000 m pod nami pa je bila Ziljska dolina iz katere se vzpenja slikovita gorska cesta na Mokrine. Cesta je primerna za »polaganje ovinkov« v žargonu motoristov. Kdor je hotel zvedeti kaj več, si je lahko prebral informacijske table o teh gorah, na razgledni ploščadi pa so bile razstavljene tudi večje skale iz znanih avstrijskih gora. Med mestoma Šmohor in Pontebba v dolini Bele je skrajna zahodna meja slovenskega etničnega ozemlja. Moram omeniti še naše lepo vzdušje v skupini, zadovoljstvo, dovolj časa je bilo za vse, za ferato, za počitek, za kavico in malico in klepet in seveda za fotografije.
Naj omenim še kako smo prišli sem in odšli domov. Karavanke smo prečkali na Korenskem sedlu in se po novi cesti zapeljali po Ziljski dolini navzgor in pri Šmohorju (Hermaggor) zavili na Mokrine. Iz Mokrin pa smo se zapeljali čez istoimenski preval (Nassfelpass ital. Passo Promolo) po 12 km vratolomno speljani gorski cesti do nekdanjega avstrijskega mesta Pontaffel (Pontebba, Tablja) in potem zavili v Kanalsko dolino in mimo Trbiža in Rateč prišli domov.