Čaven in Golak

ČAVEN (1242 m) in GOLAK (1260m)

Zadnji januarski dan je naše pl. društvo ZZV Celje organiziralo planinski izlet na Trnovski gozd. Če boste pogledali prejšnje posnetke naših izletov, ne boste našli nobenega s tako gosto meglo. Tokrat pa smo jo doživeli na visoki planoti Trnovskega gozda; ni pa bilo napovedanega dežja in vetra, niti ne poledice na poti, in smo lahko hodili po markiranih poteh in gozdnih cestah brez težav. Po stari vojaški cesti smo se iz Ajdovščine mimo Lokavca pripeljali na Predmejo. Tu ni nobene politične meje, vasico označuje mejna geografska lega med planoto – imenovano Goro (pisano z veliko začetnico) in strmim prepadnim pobočjem proti jugu, proti Vipavski dolini. Hodili smo skozi bukov gozd, na robu planote, pa ukrivljen zaradi burje, ki tu nastane. Vzpeli smo se do Bavčerjeve koče na Čavnu – 1242 m (pravilno je Bavčer, ne Bavčar), ki nam je nudila nekaj časa toplo in suho zavetje na naši poti. Razgleda na Vipavsko dolino seveda ni bilo. Anton Bavčer ( 1905 do 1944) je bil primorski planinec in domoljub, ki so ga kot talca ustrelili v tržaški rižarni. V času turških vpadov so na Čavnu goreli stražni ognji, kot svarilo prihajajoči nevarnosti. Trnovski gozd je visoka kraška planota, poseljeni del se imenuje Gora, kjer so majhni zaselki in posamezne kmetije. Vodovod sem gor so gradile štiri države, kar je razvidno iz spomenika na Predmeji. Največje bogastvo je seveda zdrav bukov gozd s sestoji smreke in jelke. Največje znamenitosti pa sta velika ledena jama Paradana, je globoka kraška jama z ledom , ki so ga v obdobju pred hladilniki tukaj lomili, ga odvažali v Trst, od tam pa v posebnih sodih še naprej. Druga pa je največja vrtača imenovana Smrekova draga, ki ima toplotni obrat in na dnu uspeva smrekov gozd. Zaradi megle se ni bilo možno približati, niti videti iz Golakov. Naj omenim, da je izumitelj ladijskega vijaka Josip Ressel, ki smo ga srečali že na Ankaranskem polotoku, tukaj naredil gozdno karto in načrt gozdnih cest. Omrežje gozdnih cest pa veliko, obiskovalcem in planincem pa ne pomeni dosti, saj gozdne ceste niso opremljene z planinskimi kažipoti, poznajo jih le domačini in šoferji tovornjakov, ki tukaj odvažajo les. Vzpeli smo se višje proti Golakom v notranjost planote, snega še vedno ni bilo nikjer. Ampak že leta 1888 so sem prinesli smuči iz Norveške in so ti slovenski kraji poleg Blok zibelka smučanja v Sloveniji. V 80 letih prejšnjega stoletja so tukaj po makadamskih cestah izvajali rally Saturnus, danes ne več. Ob vznožju najvišjih vrhov malo pod 1500 m visokih se na višini 1260 metrov nahaja Iztokova koča. Ime ima po Ivanu Turšiču – Iztoku (1922 – 1944) partizanu in narodnemu heroju, ki se je tukaj boril in padel na Trnovski planoti pri Predmeji. V meglenem in vlažnem vremenu je prijetno biti v topli koči, srebati čaj in uživati dobrote iz nahrbtnika, klepetati in tudi to je del planinskega življenja. V gozdu je dan še krajši in pohiteli smo do našega avtobusa, ki nas je po isti cesti mimo Lokavca peljal domov. Naj omenim še, da je preko Trnovskega gozda speljana slovenska planinska transverzala, ki ima tu enega najdaljših odsekov (7 ur) od koče do koče na Hlevišah. Tega se pa lotimo raje poleti.