Jelenk

JELENK - IDRIJSKO HRIBOVJE

Jelenk je takorekoč »hišna« gora Spodnje Idrije, saj se pot prične naravnost iz tega mestnega naselja. Idrijsko hribovje, katerega del Jelenk je, je predalpsko hribovje z višinami do okoli 1000 m ali manj, poseljeno do 17. stol. z višinskimi kmetijami – hubami. Že na poti v Idrijsko kotlinico nam je naša vodnica Franja lepo obrazložila našo pot in kraje na začetku te poti. Urbano središče te regije je preko 500 let staro rudarsko mesto Idrija, kjer so rudarje v rudniku živega srebra nedavno zamenjali visoko kvalificirani delavci in inženirji v podjetjih z napredno tehnologijo. Že tradicionalno smo na izhodišču napravili kratek postanek za jutranjo kavico ali čaj v slaščičarni ob sotočju reke Kanomljice in Idrijce. Pot na Jelenk se prične že takoj v industrijski coni Sp. Idrije in se enakomerno vzpenja skozi gozdove in vmesne travnike proti vrhu. Danes je bila v kotlini inverzija, posledično megla do višine 700 m. Tu smo pa kar obstali, ko nas je obsijalo toplo sonce in razkošne jesenske barve listopadnega gozda so zaživele v polni meri. Tudi razgledi so bili na sredogorje okoli nas fantastični. Pozornost so pritegnile posamezne kmetije, mnoge že opuščene, z velikimi stanovanjskimi poslopji, kjer je pred stoletji prebivalo tudi do 40, 50, maksimalno 70 ljudi in morali so si deliti skupne prostore. Te kmetije so bile samozadostne in ljudje so vzdrževali med sabo socialne kontakte, si pomagali in bili bolj egalitarni kot v drugih družbah npr. angleški (landlordi vladajo), francoski (baroni), in balkanski (gazde). Delo in življenje na teh strminah z naklonom do 40% je bilo zahtevno. Vrh Jelenka, ki je visok 1107 m je zakrasel, planotast z razgledom na tisto stran kjer je opuščena Jelenkova kmetija. Odtisnili smo žige, nekateri tudi v knjižico Idrijsko – Cerkljanske planinske poti, ki ima 25 kontrolnih točk in kdor jo prehodi je res velik poznavalec te hribovite regije, ki je zanimiva tudi v geološkem pogledu. V Dinarski smeri to je od SZ do JV poteka po dolini Kanomljice Idrijski prelom, ki se seveda nadaljuje vse do Gorskega Kotarja. Prelomi so razpoke v zemeljski skorji, ob katerih se bloki kamenin premikajo med seboj. Leta 1511 se je tu zgodil najmočnejši znani potres na slovenskem ozemlju.
Jelenku pravijo tudi kraljeva botanična gora; v 19. stoletju so botaniki raziskovali to področje in dokumentirali cvetico idrijski jeglič, ki je križanec med avrikljem in kranjskim jegličem. Najdaljši odmor smo seveda imeli za malico kar na vrhu, Jelenk nima koče, a ni bilo prehladno biti na prostem. Čakala nas je potem drugačna pot navzdol po ICPP z markacijami ali brez njih v dolino Kanomljice, kamor smo prišli po treh urah zmerne hoje po presenetljivo dobrih cestah. Naselje Srednja Kanomlja, kjer smo končali s pohodom ima sedaj 177 prebivalcev in je znano po nekdanji žebljarski, platnarski in vrvarski obrti. Cesta pelje navzdol proti Spodnji Kanomlji do Spodnje Idrije kjer smo se poslovili od domačinke, naše današnje vodnice Jelke, ki je skupaj s Franjo odlično trasirala celotno pot našega pohoda. Pot je bila kar naporna zaradi dolžine, a spričo naravnih lepot, prijetnega druženja smo se dobro počutili. Zaželjen je bil potem še en postanek za toplo malico, ki smo ga tudi realizirali, pričujoče fotografije, poleg mojih še Franjine in od drugih udeležencev, pa bodo pomagale podoživeti (še enkrat v mislih in spominu) prehoditi to pot, in se kasneje še vrniti v te lepe kraje in gore.