Kraljevska špica

Naš nedeljski obisk Zahodnih Julijskih Alp v okolici Trbiža je bil zelo bogat po vsebini; glede na videno, doživeto in prehojeno in tudi fotografirano pokrajino. Tukaj je splet vencev gora, osamelcev, gorskih rek, ki tečejo v vse smeri, alpskih dolin, ki spominjajo na naravne hodnike, kmečkih in rudarskih naselij, ter imen za vse to v štirih jezikih: v italijanskem, furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Zato pojdimo lepo po vrsti:

Državno mejo smo prestopili na mejnem prehodu Rateče, kmetje iz te vasi imajo svoje travnike tudi na italijanski strani in zanje je bil napravljen dvolastniški prehod, ki jim je prav prišel, ko je bila tu na mejnem prehodu velika gneča. Od 1918, ko je tu nastala nova državna meja zemlje niso prodajali. Kmalu po prečkanju meje, ko se cesta začenja spuščati proti Trbižu, je staro fužinsko naselje Bela peč, kjer so s fužinami začeli že leta 1404 grofje Ortenburžani. Na hribu na Belo pečjo so Celjski grofje imeli svoj grad. Za njimi pa prišli Habsburžani. Stara železarska tradicija se je razvila v moderno proizvodnjo snežnih verig za avtomobile, in je zaposlovala več sto delavcev. Opuščena poslopja pričajo, da sedaj temu ni več tako. Lokalna cesta nas je na levo pripeljala v dolino Mangartskih jezer.

Sta dve jezeri, zgornje meri 9 ha, spodje je 9 m nižje in meri 13,5 ha in je voda z jezom umetno zadrževana, tako da je jezero zaradi jezu tudi večje. Obdano je z gozdovi smreke, hoje, bukve in macesna.
Tu je les hoje, ki je zelo primeren za izdelavo violin. Sama alpska kotlina pozimi doživi temperaturno inverzijo, so lokalna mrazišča, kjer se je temperatura spustila pod minus 30 stopinj, kar je najmanj v Italiji. Sicer pa na naši strani ima tudi vas Rateče zelo hladna ali mrzla jutra. Okoli jezer smo se tudi sprehodili, ne vsi, kajti večja skupina je osvojila osnovni cilj današnjega pohoda Kraljevsko špico ali Monte Re. Kolegica Franja je posnela fotografije v tej skupini. Od jezer pelje široka udobna planinska pot do koče Luigi Zacchi na višini 1380 m. Pot in koča sta bili množično obiskani včeraj. Od plan. koče smo imeli krasen pogled na severno steno Mangarta. Tukaj se začnejo tri poti, ki kar »tekmujejo« med sabo po težavnostni stopnji: ferata na Mangart, ferata »Via dela vita« ali Pot življenja na Vevnico in pot na Visoko Ponco. Večina obiskovalcev, predvsem družine z otroki pa se spustijo nazaj v dolino. Tudi mi smo se, saj smo se sprehodili še okrog jezer.

Peš smo šli do parkirišča pod jezerom in nato se zapeljali proti Trbižu. Tu se svet odpre na sever, kjer je naravni prehod Megvarje – Vrata (Thoerl – Maglern) na Koroško proti Beljaku. Tukaj teče reka Ziljica, ki zbira vode iz treh alpskih dolin (Mangartska jezera, Remšendol, Jezerska dolina) s izliva v Ziljo pri Podkloštru že v Avstriji, ta pa v Dravo pri Beljaku. Proti zahodu se odpira pogled na Kanalsko dolino. Tukaj se nehajo Karavanke in začno Karnijske Alpe na severu. Hitra železnica Pontebbana ima postajo Boscoverde pri Trbižu in vlaki nas odpeljejo lahko v Salzburg, Firence ali Rim brez prestopanja. Svoj čas je obstajala tudi železniška povezava Trbiž – Ljubljana. Po tej trasi je danes kolesarska steza in videli smo kar nekaj kolesarjev. Na cestnih križiščih je imel voznik kar nekaj dela, da je med številnimi odcepi , ki peljejo v tri države ujel pravega in našo skupino zopet pripeljal v Rabelj.

Mesto rudarskih upokojencev, rudniških kolonij in rudarskih poslopij v glavnem sameva, tukaj je tudi rudarski muzej. Svinec in cink so kopali že pred stoletji, leta 1990 pa so vse skupaj opustili. Po več km dolgem tunelu je potekala železniška povezava do Loga pod Mangartom, od koder so se Slovenci dnevni vozili na delo v rudnik, pod vagončki pa je tekla onesnažena voda iz rudnika v reko Koritnico in naprej v Sočo. Mesto je tudi izhodišče na osamelo mogočno goro Monte Re ali Kraljevsko špico, kamor se je povzpela večja skupina naših planincev. Bili smo torej v Zahodnih Julijskih Alpah na območju občine Trbiž. Vreme je bilo nadvse ugodno, ni bilo prevroče in brez padavin. Zadovoljni smo ob čestitkah slavljenki njen rojstni dan zaključil naš izlet in se potem zapeljali še domov na Štajersko in Koroško. Naslednji teden bomo spoznali goro Lipnik alpsko dolino Dunja (Dogna) zahodno od Trbiža. Upam, da bo vreme zdržalo.