Krim

KRIM – 1107 m 18. 12. 2016

Preživljamo dneve, ko je zrak v naših dolinah in kotlinah zelo onesnažen z majhnimi zdravju nevarnimi delci. Kaj narediti? En način je, da se vsaj za nekaj ur umaknemo v višji svet, ki ga Slovenija premore na 80% svoje površine. Tako smo se po letnem planu izletov PD ZZZV Celje odločili preživeti današnjo nedeljo na pohodu v Krimsko hribovje, natančneje osvojiti vrh Krim, goro, ki je vidna iz Ljubljane in okolice. Krim je tudi ime polotoka v Črnem morju, ki pa izvira iz turško-tatarske besede in ni v sorodu s slovenskim Krimom, ki se je kot beseda pojavila pred 500 leti.
V mrzlem jutru smo na raznih postajališčih v Celju in okolici dočakali vedno točni avtobus, ki nas je prepeljal v Ljubljansko kotlino, natančneje po Ižanski cesti v kraj Ig – tudi samostojna občina. Kava na bencinskem servisu je bila dobrodošla kot vedno, in ni bilo potem več daleč do Doma (restavracije)v soteski Iški vintgar ob hudourniški rečici Iški. Barje je bilo zavito v meglo, Krimsko hribovje pa je že obsijalo sonce in seveda tudi nas, ko smo kot mravljice marljivo lezli po lepo označenih in uhojenih poteh proti vrhu, na katerem je seveda planinska koča. Vrh je ves »napikan« z antenami, po zaslugi katerih so gledalci od začetka oddajanja spremljali POP TV, A kanal in tudi RGL (Radio Glas Ljubljane) Tehnika nas ni toliko pritegnila, kot pa topel čaj in hrana iz naših nahrbtnikov in toplota planinskega doma omogočena s pečjo okrog katere se je sušilo »prešvicano« perilo. Razgled z vrha je veličasten, lahko preučujete geografijo Slovenije v praksi. Krim je tudi triangulacijska točka, del mreže za določitev prostora, karte in katastra. Mene so bolj zanimali trije žigi v treh transverzalnih knjižicah. Kar dosti Ljubljančanov je prišlo sem gor, dva celo s kolesi in sta mi povedala, da sta več čas na poti sem bila na kolesu!! Padla je odločitev za povratek navzdol, tokrat v zahodni smeri, kjer naj bi prišli do avtobusa. Pot je bila bolj položna kot tista navzgor, na poti smo naleteli na majhno lovsko kočo, a na lovca pa nobenega. Niti ne vem, kdaj je lovska sezona, pa tudi nekatere živali so na zimskem spanju (medvedi), šakali pa se kje podijo po Ljubljanskem barju. Brez GPSa ali novega evropskega sistema navigacije Galileo smo našli avtobus, to je je posrečilo Franji in Franju – našima vodnikoma. Po asfaltni cesti smo se pripeljali v dolino skozi kraja Preserje in Kamnik pod Krimom. Na mnogih hribčkih tega dela hribovja so številne cerkvice, a smo zamudili vse maše tega dne. Pri Podpeči smo prečkali Ljubljanico in po barju mimo osamelih gričev skozi Vnanje in Notranje gorice nadaljevali proti AC obroču in domov. Pridite še ostali z nami na svež planinski zrak!!