Nanos

NANOS (Vojkova koča, 1240m)

Za prvi decembrski izlet smo si izbrali Nanos, ki je visoka dinarskokraška planota, dolga 12 km in široka 7 km, zgrajena iz debelih plasti apnenca, ki prepušča vodo, tako da na Nanosu ni tekoče vode, zaradi tega je bil zelo redko poseljen. Sedaj živi na njem stalno le 8 prebivalcev v razpršenih kmetijah, potem stalna posadka v RTV oddajniku in oskrbnik planinskega doma. Na Nanosu se srečujejo planinci, gorski kolesarji, jadralni padalci pa tudi lovci in nabiralci zdravilnih zelišč, ki tukaj lepo uspevajo. Planota je prekrita s travniki, ki jih nihče ne kosi, v največjem delu pa z bukovimi, jelovimi in hrastovimi gozdovi. Tla so povsem gola skalnata na robu planote in na pobočju, ki pada proti kraju Razdrto, proti avtocesti in ta prizor pritegne pozornost mimo hitečih potnikov v avtih.
Jutranjo vožnjo smo končali v kraju Razdrto, kjer je prehod iz Vipavske doline v Postojnsko kotlino, in kjer so pred 2000 leti hodile rimske legije, pred 200 leti Napoleonova armada in potem še kakšne vojske, vozniki pa se danes ustavljajo na cestninski postaji, planinci pa parkirajo tukaj svoja vozila in tako kot mi danes v nedeljo začnejo z vzponom bodisi po položni ali strmejši poti proti vrhu planote oz. priti Vojkovi planinski koči. Razdelili smo se med vzponom v ti dve skupini in se srečali na vrhu v koči, ki nudi v tem zimskem hladu prijetno zavetje vsem, ki pridejo gor. Do sem pripelje tudi cesta, zgrajena in obnovljena že zaradi RTV oddajnika za Primorsko, katerega antena je z jeklenimi vrvmi privezana, da jo ne podre burja, ki tukaj lahko zapiha s hitrostjo 200 km/h in malo več, in se je antena že zaradi nje enkrat podrla. Poleg doma je avtomatska vremenska postaja, ki nudi jadralnim letalcem dragocene podatke o hitrosti in smeri vetra. No, v času našega obiska vetra skoraj ni bilo, poleg malice smo še odtisnili žig v našo društveno transverzalo knjižico in šli potem v eni skupini proti zahodu. Pred domom sem fotografiral naprsni bronasti kip Janka Premrla Vojka, narodnega heroja, rojenega 1920 v kraju Podnanos, ki ga je kot mladeniča zatekla 2. sv. vojna. Mobiliziran v italijansko okupatorsko armado, se po vojaškem dopusti iz juga Italije ni želel vrniti tja, vključil se je v partizanski odpor Primorcev, padel v bitki z Italijani 22.2.1943 na Črnem vrhu.
Pot nas je vodila preko Grmade, to je eden izmed izstopajočih vrhov nanoške planote poleg Pleše in Suhega vrha in potem se je kmalu pod nami prikazala iz kamna zgrajena cerkev Sv. Hieronima (slovensko Jeromen). Rojen 345 tukaj nekje na Krasu, šel v Italijo, študiral, živel kot asket puščavnik v Antiohiji, in prvi prevedel Sveto pismo iz jezika apostolov v latinščino. Cerkev ima precejšnjo nadmorsko višino, vidi se jo celo iz morja (tudi mi smo med potjo videli morje) in je služila v preteklih stoletjih kot svetilnik mornarjem s stalno gorečo oljno svetilko.
Od tod smo šli potem skozi nizek zaradi močnega vetra skrivenčen gozd do lovskega doma, ki je bil nekoč italijanska osnovna šola. Do sem je po gorski asfaltni cesti pripeljal avtobus spretno okoli serpetin in potem ravno tako navzdol do kraja Podnanos – včasih Šentvid ali Šembid imenovanega. Kraj je zelo povezan z nastankom slovenske himne – Zdravljice. Matija Vertovec, avtor Vinoreje, prve knjige o vinogradništvu na Slovenskem je nagovoril Prešerna naj napiše pesem o trti in vinu, nastala je Zdravljica.V Podnanosu je bil rojen Stanko Premrl avtor glasbe slovenske himne Zdravljica. Bil je tudi organist v ljubljanski stolnici. Premrl Rada (Radoslava) 1921 -2009 pa je bila žena slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. V Podnanosu se spominjajo tudi Ivana Rudolfa, Maistrovega borca in enega izmed organizatorjev TIGR to je proti fašistične organizacije. Rihard Dolenc, agronom pa je bil naslednik Matije Vertovca na področju vinogradništva. V Podnanosu živijo le kmečke družine, katerih gospodarjenje je usmerjeno v vinogradništvo, kmetije so odprte turistom, ljudje pa veliko vedo o narodovi preteklosti skratka so osveščeni. Imajo tudi kulturni dom s knjižnico. Podnanos ima še 4 zaselke in štiri podružnične cerkve. Burja, ki tukaj piha, je pohodnikom neprijetna, domačini so je navajeni, zelo dobro pa posuši slasten kraški pršut.
Oba naša vodnika na današnji poti Slavko in Vlado sta lepo organizirala naš pohod in se je zaključil s pesmijo med vožnjo domov. Zaželeli smo, da bi imeli še več takih izletov, no jaz jih imenujem pohodi. Toplo se oblecite in se srečamo naših naslednjih zimskih pohodih!!