Poldašnja špica

POLDAŠNJA ŠPICA - IOF DI MIEZEGNOT 2087 m

Ko smo člani PD ZZZV Celje na povratku danes v nedeljo 29.5. izstopali iz avtobusa smo si bili vsi prepričani o tem, da smo preživeli lep, družaben, planinski dan. Na naših izletih so stalnica pesem, humor, družabnost, dobra informiranost o poti in seveda varen planinski korak. Naša pot se je začela na štajerskem koncu in smo kar hitro prevozili Zgornjo savsko dolino s krajšim postankom in pri Ratečah prečkali državno mejo z Italijo. To je zgolj državna meja, a naše etnično ozemlje sega po Kanalski dolini do vasi Tablja (Pontebba) in seveda v zgodovinsko Beneško Slovenijo. Trbiž, ki se ga spominjamo iz časov nekdanjih nakupov, je ohranil svojo trgovsko funkcijo in jo je nadgradil z hitro železnico Pontebbano, storitvenimi dejavnostmi in zimskim športom. Višarje niso le 600 let staro versko središče vseh Slovencev ampak tudi prizorišče smučarskih tekem na vseh nivojih. Leta 2013 je tukaj zmagala Tina Maze v alpski kombinaciji. Kanalska dolina ali Kanaltal ali Val Canale je štirijezična. Po 1918 prevladuje italijanščina, sicer pa tudi govorijo tudi slovensko, nemško in furlansko. V Ovčji vasi smo zavili v stransko dolino Zajzera, ki ni stalno naseljena, je pa pogosto obiskana. Je izhodišče za težke ture na velikane Zahodnih Julijskih Alp kot so Nabojs, Viš in Montaž. Mi smo se pa lotili vzpona na Poldašnjo špico, ki je za razliko od omenjenih velikanov bila brez snega, torej lažje dostopna, a odličen razglednik na Julijske Alpe, na Dolomite na zahodu in na Karnijske Alpe na severu. Pobočja so strma, izpostavljena eroziji, plazovom in divjanjem hudournikov predvsem iz Karnijskih Alp. Po uri hoje smo dospeli do odprte planinske koči , imenovane po bratih Grego, a se nismo dolgo zadrževali. Pot smo nadaljevali naravnost v pobočje zaželjene gore, mimo pašne planine in vojaških objektov iz 1. svetovne vojne. Zadnji del vršnega grebena je bil strm in krušljiv, a smo si med sabo pomagali. Premagali smo s pomočjo vodnice in vodnikov strmine te gore, ki bi se je verjetno sami ne bi niti lotili. Na vrhu smo uživali v prizorih narave, sosednjih gora, a so jih oblaki že prekrili. Da ne bi še nas prehitro zalilo z neba, smo šli navzdol, no dež oz. ploha nas je doletela , ko smo se že približali avtobusu. A nič ni moglo pokvariti čudovitega vtisa pohoda le moj fotoaparat je bil na varnem pred dežjem v torbi. Lesena lopa na parkirišču je bila zavetje, ko smo čestitali dvema rojstnodnevnikoma , avtobus pa nas je potem odpeljal domov. Ne vem, kaj bi še lahko dodal !? Ja, seveda, nasvidenje naslednji teden na pohodu na Križevnik !!