Sljeme

SLJEME 16. 4. 2016

Drugi imeni za to planino severno od Zagreba sta Medvednica in Zagrebačka gora. To je 42 km dolga planina, najvišji vrh Sljeme pa meri 1043m. Proti Zagrebu se spuščajo ozke doline Sljemenskih potokov, kot sta Bliznec in Medveščak, ki pa pred mestom zgineta v umetne kanale in po njih tečeta v bolj oddaljeno Savo, tako da Zagreb nima površinsko tekoče reke, ki bi tekla skozi mesto. Medvednica je turistično in planinsko zelo razvito področje z najmanj desetimi planinskimi domovi, modernim hotelom in z gostim omrežjem planinskih poti, ki se začnejo že ob koncu primestnih avtobusnih ali tramvajskih prog v Zagrebu. Številna so tudi planinska društva in eno izmed njih je PD Ericsson Nikola Tesla, osnovano l. 1973 in v spomin na tisto leto in prvi njihov planinski izlet se imenuje vsakoletni pohod na Sljeme Rusov pohod. Antun Željko Rus je bil eden izmed njihovih najbolj aktivnih planincev.
Člani našega planinskega društva ZZZV Celje smo se 16.4. 2016 udeležili Rusovega pohoda. Mejo smo prestopili v Dobovcu in se po krapinski avtocesti pripeljali do Zagreba, nato pa po širokih mestnih avenijah skozi malo ožje mestne ulice in na Britanskem trgu zavili na cesto na Pantovčak, kjer so danes Predsedniški dvori republike Hrvatske. Zgrajeni so bili 1964 kot Vila Zagorje za potrebe Josipa Broza Tita. Ustavili smo se na vzpetini, kjer je primestno naselje Šestine s cerkvijo Sv. Emerika (Sv Mirko)in tu smo se pripravili za pot. Šestine imajo ime po šestem dnevu v tednu, ko so kmetje morali opravljati tlako na fevdalnem posestvu. Lepo je ohranjen fevdalni dvorec Kulmer. Ob potoku smo se vzpenjali navzgor in po nekaj ovinkih dosegli Medvedgrad to je našemu Celjskemu gradu podoben objekt s palacijem, stolpom, grajsko kapelo in obzidjem, le da je manjši. Zgradili so ga v 13. stoletju iz obrambnih razlogov v času invazije Tatarov iz vzhoda. Bilo kar vetrovno na grajskem stolpu, a razgled na milijonski Zagreb je bil čudovit, prav tako pa tudi na pobočja Medvednice, ki je bila v enem delu razglašena za Park prirode, to je na Hrvaškem ena stopnja nižje kot nacionalni park. Po legendi se je na Medvedgradu zadrževala tudi kraljica Barbara Celjska. Dejstvo pa je, da je bil Medvedgrad od leta 1436 nekaj časa v lasti Celjskih grofov. Tu je bilo toliko pohodnikov in planincev, da nisem vedel, kdo je udeleženec Rusovega pohoda in kdo hodi zase po svojem načrtu. Vsak sončen dan se na stotine, tisoče pohodnikov iz Zagreba vzpenja po širokih planinskih poteh navzgor.
Pri planinskem domu Puntijarka smo imeli postanek za malico. Odtod pa ni bilo daleč do najvišjega predela Medvednice to je do tisočaka Sljeme z 169 m visokim telekomunikacijskim stolpom. V okolici stolpa pa je zadišalo po dobri hrani in še hrvaški policist pri povratku na mejnem prehodu nas je vprašal, če smo jedli pohane piceke (piščance). Res je dišalo po njih, a jaz ima vedno sabo doma pripravljeno hrano, ki jo spravim v nahrbtnik, a naslednjič bo tukaj čas in prilika za piceke. To je bil tudi cilj našega današnjega pohoda in sledil je še povratek v dolino. Šli smo mimo Sljemenske kapelice na višini 975m. Zgrajena je bila leta 1932 v spomin počastitev 1000 letnice hrvaškega kraljestva in 1300 letnice pokristjanjenja Hrvatov. Nato pa smo se spustili po široki Bikčevićevi stezi do potoka Bliznec blizu istoimenske žage (pilane), ki je sedaj gostinski objekt in potem po ulici še do parkirišča. Nabralo se je kar nekaj ur hoje po soncu in gozdnih poteh na južnih pobočjih Medvednice. Za obisk vseh zanimivih točk na Medvednici bi potrebovali dva do tri dni. Nekaj pa še mora ostati za naslednjič in na » pohane piceke« ne smem pozabiti !