Sveti Lenart

POHOD K SVETEMU LENARTU

V nedeljo 14. 8. 2016 smo bili člani društva ZZZV Celje na pohodu v Solčavskih Karavankah. Šli smo od naše strani pri turistični kmetiji Strelčevih preko državne meje k cerkvi Sv. Lenarta v občini Železna Kapla. Ta dan je bil tukaj Kirchen Tag (cerkveni praznik) in vsakoletno srečanje pohodnikov, planincev in romarjev z obeh strani meje.
Najprej smo se ustavili v Solčavi, kjer smo si po jutranji kavi ogledali razstavo iz življenja in zgodovine na Solčavskem v TIC Rinka. TIC Rinka je glavni razvijalec turizma tukaj. Ob glavni cesti v Log. dolino in na Solčavski panoramski cesti nam odprejo in napravijo dostopno vedno kakšno naravno znamenitost, za katero prej obiskovalci niti slutili nismo. Že med vožnjo do izhodišča pri Sv. Duhu na panoramski cesti smo imeli lep razgled na Savinjske Alpe in ledeniške doline med njimi. Podolševa je ime naselja sestavljenega iz hribovskih kmetij, daleč narazen vsak sebi v celku z več poslopji. Dajejo vtis kot da gre za zaselek, vendar je skupina poslopij le eno kmečko gospodarstvo. To običajno živi od živine in gozda ter dopolnilnih dejavnosti. Gozd jim daje plemenit solčavski les, živina so ovce – solčavska pasma in govedo, dopolnilne dejavnosti pa so turizem in domače obrti.
Naša pot nas je vodila proti severu na Strelčevo sedlo in potem navzdol do cerkve Sv. Lenarta. Strelčevo sedlo je planotasto, zastaja voda, pot je mestoma mokra, dejansko je tukaj zametek višinskega barja. Na prvi jasi pa so v 16. stoletju daleč od hiš postavili cerkev Sv. Lenarta. Kaj je ljudi napeljalo, da so se tako odločili, lahko ugibamo. Bila je turška nevarnost, Turki so požgali in skoraj uničili Železno Kaplo, bila je doba protestantov, ljudje pa so imeli močno vero in so se na svojstven način branili z gradnjo taborskih cerkva ali na odmaknjenih področjih, kamor so še škofa nosili na rokah, da jim je posvetil cerkev. Poleg cerkve je na jasi še stara kmečka hiša, katere prebivalce in potomce usoda preselila v Rusijo in Belorusijo, kjer so še danes.
Če opišem še dogajanje, ko smo prišli tja: potekala je v cerkvi maša, takoj po maši pa je bila procesija z žegnanjem okoli cerkve s postanki pri lesenih križih. 15. augusta je namreč Veliki Šmaren ali Marijin vnebovhod, na Koroškem pa pravijo Velika Gospojnica. To je največji Marijin praznik, ki obeležuje njeno «zaspanje« in bila je s telesom in dušo vzeta v nebesa. Papež je to kasneje razglasil za versko dogmo. Pred cerkvijo pa je bilo druženje vseh obiskovalcev in večina je govorila slovensko, saj je južna Koroška poseljena s Slovenci. Tudi tu so le hribovske samotne kmetije, odprta meja pa omogoča turistično prehajanje preko nje. To je gorato območje; med 2. sv. vojno so Nemci to razglasili za Bandengebiet (področje tolp). Dejansko niso tega mogli nikoli nadzirati. Po končani vojni se je Avstrija ponašala z borbo štirih partizanov, ki so jih Nemci med vojno usmrtili, in so prihajali iz tega področja ter se je država bolje »odrezala«, ker se je prikazala kot žrtev.
Vsi udeleženci smo dobili tudi nagelj, lahko smo na stojnicah kupili hrano, jaz sem jo imel seboj v nahrbtniku kot vedno, a dobri domači potici in kavi se pa nisem odrekel. Pogovarjali smo se, glasno pokanje z možnarji v posebnem prostoru za hišo je pomenilo tudi izraz veselja, kot je to tudi lepa tradicija tudi ob drugih praznikih npr. Velika noč.
Nazaj je bilo možno oditi le po isti poti. V Podolševi sem fotografiral zmajčka, ki je po legendi povzročil ogromno škode s tem ko je navrtal pregrado jezera v Matkovem kotu, veliko ovac oz. bickov je utonilo in pomagajmo pastirčku najti živali sedaj na panoramski cesti.
Spotoma smo se še ustavili pri izviru dobre kisle vode, jo degustirali in vzeli nekaj seboj, čeprav pravijo, da jo je najbolje čim prej spiti, sicer železo v njej oksidira in voda porjavi. Je pa pitje vode najbolj naraven vnos železa v telo, koristno posebno če smo slabokrvni. Privijugali smo potem še v dolino, se jezili nad nerodnimi vozniki osebnih avtov v Lučah, ki so prometna ožina, a potem smo se hladili še z sladoledom v Mozirju. Pika.