MAGDALENSKA GORA - 9.4.2017

PD ZZV CELJE

Otmanje - Ottmanach na Avstrijskem Koroškem, kamor smo se pripeljali čez mejo na Viču - brez vsakih problemov in brez kontrole dokumentov.

Na Cvetno nedeljo smo se odpravili na Stanetov pohod na Magdalensko goro in prispeli v Ottmanach ravno v času, ko so se verniki zbirali pred cerkvijo z butarami.

Na Cvetno nedeljo se blagoslavljajo v šope ali butare povezano pomladansko zelenje ali oljčne veje, kar je razširjeno po vsej Evropi že od 9. stoletja dalje.

Cvetna nedelja je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, zato se pri maši bere daljše poročilo o Jezusovem trpljenju - pasijon.

Verjetno pa je to obredje povezano tudi z zelo staro šego, ko so ljudje zbirali »sveto« rastlinje, ki naj bi varovalo pred strelo in drugimi ujmami, pospeševalo pa tudi rast, plodnost in odganjalo zle sile ter bolezen.

Odpravili smo se iz vasi po cesti ...

Ugledali smo že "špic" cerkve, kjer je naš cilj.

Stane, ki nam organizira zanimive in poučne pohode po Avstrijski Koroški in Štajerski.

Pomlad je tu!

Brane nese presnec k žegnu. (Imenuje se tudi snop, butarica, pušelj, drenek, pegelj, beganica, prakelj, vivnik, cvetni prajtel - pa še kakšno ime bi se našlo ... )

Gorje (Göriach) - majhna vasica.

Pomladni jeglič ali šmigovec

Arheološki park

Počitek po naporni poti ...

Izlet v daljno zgodovino Slovencev ...

Pred približno 500 leti je neki kmet našel pri oranju pod Magdalensko goro bronasti kip mladeniča. Istočasno so odkrili ostanke tamkajšnega mesta. To mesto so Rimljani ustanovili okoli leta 50 pred Kr. Poznejši nadškof mesta Salzburg je mladeniča najprej prenesel v Salzburg, potem pa so ga prepeljali v Španijo, kjer pa ga od leta 1860 pogrešajo.

Še preden so kip prepeljali v Španijo, so napravili odlitek njegove podobe, katerega lahko danes vidimo v Umetniškozgodovinskem muzeju na Dunaju. Kip v Muzeju izkopanin pa je kopija odlitka z Dunaja.

Kelti so tu izdelovali orodje in orožje iz noriškega železa. Za proizvodnjo železa so potrebovali rudo, ki so jo prebivalci mesta našli v bližini, predvsem v okolici današnjega „Hüttenberg–a". Trgovali so s proizvodi iz železa, zaradi česar so obogateli in si marsikaj privoščili.

Toda že 50 let po Kr. so Rimljani zapustili to mesto, ki se je nahajalo na 1060m nadmorski višine, ker je življenje tam postalo pretežko. Na Gosposvetskem polju so si zgradili mesto Virunum.

Na Magdalenski gori arheologi še dandanes izredno previdno izkopavajo. Včasih morajo odstraniti po nekaj metrov visoke plasti zemlje, da bi prodrli do kake stare hiše. Ob tem pogosto odkrijejo zelo zanimive stvari.

S poljedelstvom se Rimljani niso ukvarjali na sami Magdalenski gori, temveč v njeni okolici. Delo samo je veljalo za zelo častitljivo in je bilo uglednejše kot delo trgovca. Družbeno gledano so kmetje bili na zelo visokem položaju.

Na hribu je cerkev sv. Helene in Magdalene ter restavracija.

Tu smo si pa malo skrajšali pot ...

Prispeli smo na 1059 m, na kar nas je opozarjala tabla restavracije.

Razgledovali smo se po okolici ...

Obnavljali so streho na cerkvi ...

Damjaki in košute v ogradi in prav nič so plašne živali!

Detajl ob restavraciji ...

Glavna ladja in prezbiterij Štalenske (Magdalenske) cerkve.

Na vrhu Štalenske gore je bil utrjen tempelj Marsa Latobiusa. Danes na tem mestu stoji gotska cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene po kateri se gora tudi imenuje.

Kip Triglav - V zgodnji karantanski dobi so tudi Karantanci uporabljali vrh Štalenske gore kot versko središče nad Gosposvetskim poljem, kot to dokazuje kip Triglava iz 8./9. stoletja, ki je nekoč stal pred cerkvijo in ki ga je premestil znameniti župnik in slovenski narodopisec Pavle Zablatnik v notranjost cerkve.

"Ta hiše je moja a vendar moja ni." - Matjaž Kmecl

Za Stanetom smo proti odpravili proti St.Sebastianu.

Že hitro smo ugledali daleč viden čudovit grad Ostrovica (Hochosterwitz).

Grad smo občudovali od daleč, od blizu ... le bliže nismo mogli, ker je še zaprt za obiskovalce.

St. Sebastian

Prvi ohranjen pisni dokument, ki omenja grad Ostrovica, je listina Ludvika Nemškega iz leta 860.

Nedostopna srednjeveška citadela, ki se nahaja na vrhu apnenčaste skale v bližini naselja Šentvida ob Glini. Ta ogromen grad, ki stoji na beli skali, zaradi mnogih koničastih streh spominja majhno mesto in ko je prelepo vreme je ta stavba vidna z razdalje več kilometrov.

Na grad vodi dolga in vijugasta cesta skozi 4 vrste masivnih zidov in 14 vrat, od katerih mnogi od njih so opremljeni v obrambne stolpe.

Še v času gradnje so skale dodatno obrezali, da bi ovirale vstop sovražnikom, kar se je pokazaloza zelo koristno in potrebno med obleganjem leta 1360.

Grad Ostrovica je že več kot štiri stoletja v rokah rodbine Khevenhüller.

Znotraj gradu so muzejske razstave, ki predstavljajo impresivno zbirko orožja in galerijo portretov rodbine Khevenhüller.

Zadovoljni in dobro razpoloženi smo se še odpeljali v mesto Šentvid na Glini (St.Veit a.d.Glan).

Mesto je lepo urejeno v pomladnem razpoloženju ...

Mesto leži ob ustju potokov Wimitz in Mühlbach, ki se izlivata v reko Glino (Glan), ki teče po Gosposvetskem polju v smeri Celovca.

Moderen hotel Ernsta Fuchsa.

Po legendi naj bi leta 901 bitka bavarskih sil proti Madžarom sprožila ustanovitev mesta.

Razgreti od sonca ... in dobro razpoloženi - pa še malo škropljenja z vodo kar "paše" ...

Prva pisna omemba cerkve svetega Vida v Šentvidu (Ville Sancti Viti) datira v leto 1131, ko je bila ustanovljena župnija v Krški škofiji.

Leta 1362 mu je Rudolf IV. Habsburški dodelil pravico do letnega sejma St. Veiter Wiesenmarkt, ki je vsako leto še danes in je eden najstarejših sejmov v srednji Evropi.