VALENTINOV POHOD - 11.2.2017

PD ZZV CELJE

Jelka nam je prinesla čudovito slastne čokoladne "valentinčke", da smo jh z veseljem pohrustali

Valentinov pohod PD Bohor Sevnica smo pričeli v Kozjem, pri motelu Ribnik.

Ob plačilu startnine smo dobili medene srčke, na poti pa nas je čakal čaj in kuhan vinček.

Šli smo mimo nekdanjega Kroflnovega mlina ob Bistrem grabnu, ki pa je danes mlin brez mlina in v katerem je muzejska zbirka Pri špenglerju.

Na skalnem Brediču nad dolino Bistrega grabna je nekoč stal grad. Mogočni lastniki gradu so bili eni največjih roparjev v okolici.

Ob rahlem naletavanju snega smo hodili ob Bistrem grabnu in opazovali ob poti naravne jame v skalah... Legenda pravi, da je v davnih časih v jami živel krvoločni zmaj, ki je vsako leto zahteval najlepšo mladenko, sicer je v jezi zamahnil z repom in razburkal Bister graben, da je voda preplavila vso dolino.

Nekaterim je kljub sneženju vroče!

Kozjani pa so ugotovili, da zmaj slabo vidi, so mu pa darovali vsako leto manj lepa dekleta, kasneje tudi starejše ženske. Nato so v nenasitno žrelo darovali kar domačo žival. Ker zmaj ni opazil prevare, so ubili staro kozo, jo odrli in njen meh napolnili z živim apnom.

Zmaj je nasedel prevari in pogoltnil kozji meh napolnjen z živim apnom. Žejalo ga je, da se je napil hladne vode Bistrega grabna. Od jeze zaradi prevare je izginil v breznu, zamajala se je zemlja, rušilo se je vse naokoli in tudi mogočni grad na Brediču se je sesul v razvaline.

Bela omela na sadnem drevju v tem zimskem času tvori zanimivo zimsko dekoracijo ...

Naselje Kozje se omenja že leta 1016 kot dvor s 30 kmetijami.

Počasi smo se vzpenjali na Vetrnik, ki je nizko gorovje v osrčju Kozjanskega, pa tudi naselje.

Prvi postanek - v zavetju pokrite vrtne utice ...

Rezervni zobje?

Zimske rože ...

Megla je skrivala razgled - je pa zato bil bližnji pogled zanimiv!

Po belem zasneženem Vetrniku ...

Postanek ob toplem čaju ...

Prijazni domačini so čakali, da nas postrežejo - saj smo bili med zadnjimi pohodniki ...

Hodili smo pod Oslico (860 m) ...

Zimska roža

Vedno več snega ...

Vedno višje in globlje v osrčje bohorskih gozdov ...

Pod Debelim vrhom proti koči ...

Koča na Bohorju - 898 m

Koča stoji na jasi pod Plešivcem, 925 m visokem vrhu v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju. Leta 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik.

Po daljšem postanku in zasluženi malici, pa pred odhodom še pesem ...

Spremljali so nas štirje domačini: naša dva člana Marjana in Franci ter Andrej z ženo.

Pred odhodom smo se postavili skupaj ...

Nazaj smo krenili po drugi poti ... srečali smo dva džipa slovenske vojske!

Po poti nazaj sta nas vodila Franci in Marjana, saj poznata te steze, ceste, kolovoze in vlake ...

Namenjeni smo bili v Šentvid pri Planini.

BOHOR je bil med NOB zavetišče partizanskih enot, ki so delovale na njegovem širšem območju.

Bohor je bil simbol boja za svobodo na Kozjanskem in v Posavju, njemu je posvečena znana partizanska pesem »Bohor je vstal, Bohor žari«. To pesem in še nekaj drugih nam je zapel Andrej, ki se nam je z ženo pridružil na pohodu.

Uživali smo ob čudovitih Andrejevih "pevskih vložkih" na poti - seveda smo mu pa tudi mi pritegnili.

V koloni proti dolini ...

Ob občudovanju zimskih lepot in ob prijetni družbi je pot bila kar prekratka ...

Del poti XIV. divizije ...

Mi smo pa imeli Valentinov pohod - ljubezen vsepovsod ...

Franci obkrožen z dekleti ...

Šentvid pri Planini - Adriana je prdrvela po nas!

Za zaključek Valentinovega pohoda pa ob pesmi še kozarček vina od domačih gostiteljev ...

... in nekaj sladkega in slanega, kar je napekla Marjana!

Valentin goduje 14. februarja in je umrl mučeniške smrti - nosil pa je v srcu vročo ljubezen do vseh enako in ravno to nam danes manjka!