Bjelolasica

BJELOLASICA Gorski Kotar – Hrvaška 11. 6. 2017

Planinci ZZZV Celje smo se udeležili 16. pohoda po Goranski planinski poti v organizciji Planinskega društva Zagreb – Matica in ob spremstvu naših vodnikov. Do začetka poti smo prišli takole: Avtobus nas je zapeljal mimo Ljubljane, skozi Kočevje, od koder smo se spustili v dolino Kolpe, reko smo prečkali na mejnem prehodu Petrina (vasica na slovenski strani) in Brod na Kolpi (na hrvaški strani). Od tod se je cesta po dolini Kolpice vzpela na višino 700m , kjer se nahaja najvišje ležeče hrvaško mesto Delnice. Brez ustavljanja smo se peljali delček poti po stari cesti proti Reki, a kmalu zavili proti gorski obcestni vasi Mrkopalj, zadnja vasica na tem Mrkopaljskem polju pa je bila Tuk. Tukaj stoji od 1965 planinski dom, kjer je bil tudi zaključek pohoda. Prašen makadam nas je pripeljal na čudovito cvetočo, travnato a nepokošeno Matič poljano, kjer nas 26 pokočnih kamnitih obeliskov opomne na tragični dogodek dne 26. 4. 1944, ko je pri prečkanju Poljane v snežnem viharju zmrznilo 26 partizanov. Konec vožnje je bil na koncu poljane, kjer so nas kažipoti usmerili na dobro označeno in uhojeno pot.
Planina Bjelolasica je dobila ime po ozkem svetlem, belem in kamnitem hrbtu nad gozdnim pasom. Že davno so botaniki odkrili veliko vrst cvetja na tem območju, tukaj je hodil tudi Julius Kugy in drugi znani gorniki. Tokrat sem videl vsaj 4 avtobuse, ki so pripeljali planince iz zahodne Hrvaške in v kolonah smo se vzpenjali proti vrhu. Na pobočjih te lepe podolgovate gore je zadišalo po divjem česnu. Skozi bukov gozd smo se vzpenjali poševno po pobočju navzgor in pri dveh planinskih zavetiščih malo počivali in se okrepčali. Krasno vreme nam je omogočilo razglede vse do Jadrana in v notranjost Gorskega kotarja. Vsi smo se odločili za daljšo pot, torej da osvojimo vrh, od koder je spust potekal po isti poti. Teren je kraški, tu so vrtače in uvale. Podnebje je gorsko, pozimi z veliko snega, v kotlinah pa nastopi temperaturni obrat, ki povzroči tudi obrat vegetacije in iglavci rastejo nižje kot listavci.
Vsi smo se zbrali na koncu pri planinskem domu v Tuku, pojedli topel »grah« s kruhom in sokom. Vsako leto je pohod organiziran do drugega cilja v Gorskem kotarju (Viševica, Bitoraj, Tuhobić….) Tu je nenaseljen gorski svet, zato je zanesljiveje hoditi v skupinah na organiziranih pohodih. Izletu je dalo tudi vrednost druženje s člani drugih planinskih društev tokrat iz Hrvatske. Na svidenje naslednje leto!!