Čemšeniška planina

ČEMŠENIŠKA PLANINA

Najbolj pogosto izhodišče zanjo so Trojane, naselje na vrhu klanca, od katerega se spuščajo tri globoke doline: dolina reke Bolske, doline reke Radomlje, ki teče proti Domžalam skozi Črni graben in dolina potoka Orehovica, ki teče v Zagorsko dolino. Čez Trojane je tekla že rimska cesta, naprej skozi Šentgotard, mimo vasi in zaselkov do Tabora v Savinjski dolini, in naprej. Po jutranji kavi v znanem gostišču smo se premaknili proti vasici Šentgotard in se opremili za na pot. V Sloveniji je samo en kraj s takim imenom, v Švici imajo znani prelaz St. Gotthard, po novem pa tudi najdaljši tunel. V našem Šentgotardu pa je bilo vse mirno in tiho, včasih so tu prirejali kmečke sejme, bile so gostilne in trgovina. Po asfaltni in še kopni cesti smo hodili nekaj časa naprej in potem sledili kažipotom za Čemšeniško (Veliko) planino. To je masivna podolgovata planina, obdana z vasicami, pobočje proti Zagorski dolini oziroma revirjem pa je izredno strmo in plazovito. Ker je bila snežna odeja precej visoka, smo lahko že opazili nekaj manjših snežnih plazov. Kmalu smo prišli na Prvine, tukaj je svoj čas bil planinski dom ZB Prvine, danes je ta stavba zasebni hotel, zraven pa je smučišče. Snega za smuko je bilo več kot dovolj.
Pot do Planinskega doma ni bila naporna, saj je bila pregažena, večkrat prehojena pred nami in občudovali smo krasne zimske prizore, ki so seveda vidni tudi na slikah. Planinski dom Franca Goloba malo pod vrhom je bil poln, skoraj premajhen za vse obiskovalce, a je prijetno sonce dovoljevalo tudi sedenje zunaj pred kočo. Nataknili smo si dereze, kajti pred nami je bil bolj strm spust na vzhodno stran. Še prej smo dosegli najvišji vrh te planine, imenovan Črni vrh, tako se imenuje zaradi temnih smrek tukaj, sicer pa v tem zaščitenem območju Nature 2000 prevladuje mešani gozd. Spustili smo se do širokega sedla, na levi zagledali malo nižjo, piramidasto goro Krvavico, rdeče barve zaradi prsti in polno skalovja. Zaradi snega in kratkega dne nam danes ni bila dostopna. Spustili smo se mimo manjše Zajčeve koče, ki je nastala na bivši Zajčevi domačiji (kmetiji) in bila je ta čas že zaprta. Vedno tanjša snežna odeja je pomenila približevanje stranski dolini potoka Konjščica, ki se kasneje pri Grajski vasi izliva v reko Bolsko. Nad vasjo Tabor se dviga vrh Ojstrica, tu je bil grad v lasti Celjskih grofov Ojstrica, v katerem so umorili Veroniko Deseniško. Kraj Tabor, tako se imenuje zaradi taborskega obzidja okoli domače cerkve z namenom obrambe pred turškimi vpadi, je danes tudi občina v Savinjski dolini ima več vasi in v vasi Loke nas je pričakal naš avtobus, ki nas je zjutraj pripeljal na Trojane. Pospravili smo dereze in palice v nahrbtnik, se vkrcali in hitro smo bili doma. Ne bi bilo prav če bi današnji dan hitro pozabili, saj smo videli veliko lepega v gorski zimski naravi o čemer pripovedujejo tudi naslednje slike.
Vodnica Franja in vodniki so nas pohvalili, ker smo uspešno opravili turo. Vidimo se naslednjo nedeljo na podobni zimski turi na Koroškem, v obmejnem področju.