Crikvenica, četrti dan

4.dan 30.4. PO POTI DEGENIJE Degenija je endenična rastlina, cvetica, uspeva torej samo tu na omejenem prostoru, a so nam povedali, da je letos že odcvetela. Zjutraj smo se z avtobusom zapeljali do kraja Sibinj, še naprej od Novega V., kjer so se že ob jadranski magistrali pričele markacije, ki so nas napotile v prvi kanjon. To je bila zahtevna pot, višja od ostalih (nekaj nad 500 m) in tudi bolj strma.
Prehoditi je bilo potrebno po enem kanjonu navzgor po drugem pa navzdol. Ne glede na strmino je bilo precej submediteranske vegetacije, od dreves tu uspeva hrast, beli gaber, jesen, črni in alepski bor. Potem so tu še številne grmovnice in zelišča ter trave. Mnoge rastline so z zakonom zaščitene. Na višini 500 m smo naleteli na makadamsko cesto, ki povezuje opustele zaselke z obalo. Nekoč je očitno tu bilo kmetijsko področje a je danes večinoma vse zaraščeno z manjvredno hosto. Potem se je pričela bolj izpostavljena skalnata, grebenska pot a s krasnim razgledom na morje in Velebit. Najtežji del poti je pravzaprav potekal potem navzdol po razbitem in razjedenem kraškem terenu brez uhojene poti, a z gostimi markacijami. Močna sunkovita burja, ki je tu pihala že drugi dan, nas je pritiskala k tlom, a smo ob medsebojni pomoči zmogli ta zahteven del poti, ko pa smo prišli zopet v gozd, je bilo skoraj popolno zatišje. Veter izrabljajo tudi vetrne elektrarne, a se vetrnice spričo premočne burje niso več vrtele. A vročine na poti ni bilo, v poletni vročini je tu še težje hoditi. Spustili smo se do magistrale pri zaselku Kozice, kamor je tudi pripeljal naš avtobus. Pot je napravila na nas močan vtis spričo mogočnih naravnih oblik, velikih strmin, vseh možnih kraških pojavov in živo zelene barve vegetacije. Že na poti ali v Selcah se je prilegla hladna pijača, ali kava ali pa tudi sladoled, ki so ga tukaj že veliko prodali.