Jedvovca

JEDVOVCA IN GOSPOSVETSKO POLJE

Za PD ZZZV Celje je še en zelo uspel izlet na Koroško, tokrat na južno obalo Vrbskega jezera, od koder smo se povzpeli na Jedvovco, 851m bolj izpostavljeno goro z modernim razglednim stolpom iz katerega se vidi skoraj celotna Koroška. Po prehodu državne meje pri Dravogradu smo se čez Podjuno (Dravska dolina) peljali mimo mesta Velikovec ( ležečega na terasi nad Dravo) mimo Celovca čez danes močno pozidano Vetrinjsko polje in izstopili na najlepši točki, ki jo premore Vrbsko jezero to je kraj Otok (nem.: Maria Woerth). Da ne bi čakali na dežne kaplje, smo takoj zagrizli v blage vzpetine Koroških Gur, to je konglomeratnega gorstva, ki se v podolgovati obliki širi med Dravo in V. jezerom sredi Celovške kotline. Na vrh nas je pripeljala mehka gozdna cesta, brez bližnjic, dežja ni bilo, razgled je torej bil in smo posedli okrog stolpa in seveda morali zato nekaj naročiti v restavraciji. Podaljšana kava se mi je prilegla, spomnil sem se, da sem še kot otrok bil na tistem prvem nižjem lesenem stolpu, in že me je dvigalo s hitrostjo vesoljke rakete Apollo poneslo 70 m višje na razgledno ploščad. Videli smo, da so Gure/Gore (nem.: Satnitz) gorstvo med Dravo in V. jezerom in med obema slemenoma je široka gorska dolina z vasmi, ki se imenuje Dolina 4 jezer (Vier Seen Tal) – največje je Hodiško jezero, ki pa je bilo ta dan še čisto pomrznjeno. Po enournem občudovanju širše okolice te gore smo krenili po drugi poti nazaj in sicer proti vasici Sv. Ane, kjer imajo konje na kmetijah in po vezni poti naprej do izhodišča ob obali jezera. V tem zimskem času je vladalo zatišje tako v naselju kot tudi na jezeru. Sezona se tu začne prvega maja. Ogledali smo si še obe cerkvi na skrajnem koncu polotoka in se zapeljali proti Celovcu.
Celovec, mesto s 100 000 prebivalci, nima reke ne grajskega hriba (Schlossberga), ima pa Lendkanal, prekop, ki ga povezuje z V. jezerom, številne ustanove, med njimi seveda tudi slovenske. Hiter sprehod skozi mesto, v katerem v tem času ni bilo veliko pešcev ali kolesarjev, nam je odprl vpogled v mestno jedro z dvema trgoma in Deželnim dvorcem. V njem so spravili tudi znameniti knežji kamen, ki je bil sicer prej v muzeju, a ko se je pojavil na slovenskem 2 centnem kovancu, so menili, da ga je bolje skriti v dvorano grbov v Landhausu. Naredili smo torej kratek »giro« po mestu in se potem bolj posvetili Gosposvetskemu polju. V vasi Gospa Sveta je veličastna srednjeveška gotska bazilika, staro središče krščanstva na Koroške in se razlikuje po marsičem od ostalih cerkva v Sloveniji. Uraden naziv je »Proštijska cerkev Marijinega Vnebovzetja v Gospe Sveti (nem.: Der Dom zu Maria Saal). V neposredni okolici stolnice so oktagon (tu je sveti grob) , gotski svetilni steber, kapiteljska hiša, Šepetalni obok, Muzej pohištva, Mladinski center in Hiša dekana. Na cerkveni fasadi pa so številni reliefi, tudi iz antičnega časa. V notranjosti pa smo videli znamenite krilne oltarje, kjer se leva in desna stran oltarja zapreta ali odpreta kot platnice knjige ali albuma, v stolnici pa je tudi grob prvega škofa tukaj, to bil Modest. Notranjost gotske stolnice je zaradi majhnih oken temna, takšna je bila gotika; cerkve skozi stoletja niso spreminjali, kot so npr. Ljubljansko stolnico, le dodajali so ji notranji okras. Zapeljali smo se še do Vojvodskega prestola, na katerem so ustoličili kasneje nemško govoreče kneze (od leta 1414 naprej) prej pa so slovenske ustoličili pri Krnskem gradu, kakšne 3 km bolj zahodno od tu.
Popoldansko sonce je že metalo dolge sence in polni vtisov smo se po AC mimo mesta Griffen (Grebinj) zapeljali domov. Koroška nas vedno znova preseneča in očara !!