Potovanje na Rab

1. dan, sobota 23. 9. Potovanje na Rab

Dva avtobusa, polna planincev PD ZZZV Celje sta nas iz raznih krajev Slovenije v dopoldanskih urah peljala preko državne meje, mimo Zagreba, Karlovca čez začetek planote Like, kjer smo se že po avtocesti približali najdaljši hrvaški planini Velebit. Na odcepu za Senj smo zavili proti 700 m visokemu prevalu Vratnik in po tako imenovani Jožefinski cesti po suhi ozki dolini Senjska draga, kjer so bili edini objekti stare furmanske gostilne iz časov pred avti, prišli do Senja. Ob vhodu v mesto nas je pozdravila visoka, kamnita senjska trdnjava Nehaj, s temnimi okni skozi katera so svoj čas štrleli topovi. Mimo mesta gusarjev in uskokov o katerih pripoveduje roman Čuvaj se senjske ruke smo se peljali še nekaj kilometrov po Jadranski magistrali, a samo do Stinice, to je skupine novo zgrajenih počitniških stanovanj, ki so jih gradila in prodajala slovenska gradbena podjetja, pravzaprav do nove trajektne luke za Rab, ki se na tem mestu zelo približa kopnemu in vožnja po morju je trajala le 30 minut. Južni del Raba je ves kamnit, kot skalna puščava a to zaradi močne burje, ki nosi slane hlape in preprečuje zeleno vegetacijo. Že čez nekaj kilometrov pa si sledijo naselja Barbat, Banjol in Rab eno za drugim in zaradi hitrega razvoja turizma in z njim povezane gradnje penzionov in hotelov med njimi ni več prave meje. Rab se je iz kmetijsko ribiškega otoka razvil v smeri turizma in trgovine. To se vidi tudi na podeželju oziroma na njegovih dolinah Mundanije in Kampor, ki sta vse manj obdelani. Naša postojanka je bilo naselje San Marino, ki se imenuje po Sv. Marinu ustanovitelju državice San Marino na Apeninskem polotoku, rojenemu v vasi Lopar. V hotelu so nas lepo sprejeli.